Tatjana Rupar

MLADOST V NEKEM SLOVENSKEM MESTU



Mrači se že. Sedem v avto. Peljem proti mestu. Belo mesto moje mladosti. Bela mladost mojega mesta. Vozim počasi. Pasovi megle polegajo ob cesto in čez njo. Ustvarjajo neresničnost pokrajine in brezčasnost časa. Mrači se že. 


SPOMIN

Človeški spomin, čipka z zapletenimi vzorci in prazninami. Ne spomnim se več vseh dogodkov, kar niti ni pomembno. Vem, da je zapisano vse, le pisava je nepoznana.

ZAČETEK

Rodim se v znamenju ovna, nekega hladnega aprilskega jutra, v veliki rdeči hiši, porodnišnici. Na svet mi pomaga Marija Cvikel, babica. In ni vil sojenic, ki bi mi napovedale usodo.

OTROŠTVO

Stopam navzgor po strmih stopnicah in jih štejem. Čeprav sem stara šele dobrih pet let, znam že brati in tudi štejem kar dobro. To niti ni čudno, saj je moja mama po poklicu učiteljica. S starši in mlajšim bratcem živimo v najvišjem, tretjem nadstropju visoke meščanske hiše, v lepem in velikem stanovanju.

Pred domačim pragom se pošteno razjezim. Naštela sem več kot sto stopnic, včeraj osemindevetdeset in predvčerajšnjim še manj. Ne vem, da se stvari spreminjajo, in tudi ne, da ni pomembno, koliko je stopnic. Pomembno je, kam peljejo.

Mati se me razveseli. Nevarni vojni časi, a otroka ne more zapreti le v stanovanje. Na žalost kmalu zarežejo v zrak zvoki siren. Zračni napad. Mati zagrabi bratca in tečemo v klet. Sto stopnic in še dodatnih  petnajst. Strah. Ne, ne bojim se smrti, saj niti ne vem, kaj to je. Strah me je prihajajočega, vedno glasnejšega hrupa letal, ki odmetavajo smrtonosni tovor.

Moj oče ne hodi več v klet. Odkar je izvedel, da niso niti poizkusili odkopati ljudi iz zasutih kleti porušenih hiš. Raje sede za mizo in je kruh z marmelado, edino hrano, ki je skoraj vedno pri hiši.

O, so pa tudi sončni dnevi, brez tuljenja siren in brez temnih senc na nebu! Dnevi veselja, iger. Ker sem med otroki iz visoke hiše edina deklica, moram sprejeti fantovske igre. V bližnjem parku pred sodiščem rastejo drevesa, pripravna za plezanje. Posebno eno je najboljše, ker ima veliko debel in videz ogromnega grma. In vsi plezamo nanj in kričimo.

SKRIVNOST

Božični večer med vojno. Steklen zvonček zacinglja, v sobi  se pojavi božično drevesce. Okrašeno s svečkami in barvastimi, kot dih lahnimi steklenimi figuricami, z domačimi piškoti in celo z bonboni, osvetli sobo z nenavadno toploto. Zbrani stojijo moji starši in strici in tete, le mojega najljubšega strica, maminega najstarejšega brata, ni med njimi. Sprašujem jih, kdaj pride, pa me nihče ne sliši. Danes se obnašajo res čudno, šepetajo in se spogledujejo. Gledajo skozme, kot da me ni. Jaz pa poslušam, prisluškujem in ugibam. Končno ugotovim, da je stric v italijanskih zaporih. Na srečo je bil brez dokumentov, zato mu ne morejo dokazati, da je partizan. Res je pretih, ta božični večer.

KONEC VOJNE

Končno pomlad. V parkih zacvetijo rože in drevesa. Vse mesto poje, celo hiše in ulice in mostovi čez reko in vrbe vzdolž nje. Mi pa se smejemo in smejemo in jočemo hkrati.

Mir. In jaz hodim v šolo, kjer se malo dolgočasim. Končam prvi razred in skoraj neopazno mine leto.

IZGNANSTVO

Moja mama dobi zaposlitev v vzgojnem domu. Delati mora tudi ob sobotah in nedeljah. Ker z bratom nimava varstva, naju za eno leto pošlje v podeželsko mestece, k staršem najinega očeta.

Pobožno mesto, polno cerkva, tradicije in predsodkov. Naša hiša, ki stoji v neposredni bližini farne cerkve, iz katere neprestano donijo zvonovi, je, kljub kurjenju, hladna. Kako pogrešam materin nasmeh, dotik njene roke. Kako pogrešam moje belo mesto.

Stara mama, močna ženska, z lasmi, spletenimi v kito, zvito na temenu, se nikoli ne zasmeje. In njenim ukazom ne smeš ugovarjati. Stari oče, suh možiček, pa je popolna copata. Vidim ga, kako ure in ure kleči na tleh in riba leseni pod dolgega hodnika in velike kuhinje. Le enkrat v vsem letu se spozabi in me naskrivaj poboža po laseh.

POVRATEK

Spet sem doma. Belo mesto moje mladosti in leta študija in leta veselja in leta sreče.


Mrači se že. Drevesa s stoterimi debli, ki je znalo kričati in prepoditi temne sence na nebu, ni več. In nihče ne šteje več stopnic v visoki meščanski hiši. In jaz peljem proti mestu. Belo mesto moje mladosti. Belo mesto naše prihodnosti.



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net