IMAM VSEGA DOSTI

Človek zavpije: »Imam vsega dosti! In ti? Zakaj molčiš?«

Bila je ljubezen.

Oče iz stare, pobožne družine s trdno zabetoniranimi vrednotami. Mati širokega obzorja in svobodomiselnega duha. Velika ljubezen dveh popolnoma različnih svetov. In midva z bratom. Odraščava z vsemi težavami večine otrok. Del otroštva preživim pri babici, v veliki hiši s samimi nabožnimi slikami in celo vrsto križev s križanim Kristusom. V hiši s temno, v zemljo izkopano kletjo in peklom globoko pod njo ter z nebesi nad visokim svodom mogočne cerkve v neposredni bližini.

Veliko molimo, tudi za mojo mamo, za katero babica meni, da po smrti ne bo prišla v nebesa, ker je premalo pobožna. Jočem naskrivaj. A morala bi zakričati: »Vsega imam dosti!«

Kasneje živim s starši, kar tudi ni lahko. V mestu, ki je pozimi zavito v gosto meglo, hodim v šolo. Prebivalci megle ne marajo, meni pa se zdi skoraj prijazna, ker se v njej skrijem. 

Čeprav me bolj zanimajo naravoslovne vede, kot so fizika, biologija, biokemija, obiskujem klasično gimnazijo. Zaradi želje očeta, ki je tudi sam klasično izobražen. Učim se stare grščine in latinščine, dosegam povprečne ocene, nakar se oče odloči, da me bo poučeval latinščino. Katastrofa! Ob vsakem napačnem odgovoru se zadere name in z gromkim glasom ves ponosen pokaže svoje znanje. Jaz pa seveda v jok. Po nekaj mesecih poučevanja, moja mama, ki običajno molči, nenadoma zavpije: »Zdaj imam pa vsega dosti!« Konec poučevanja. Za vedno. Še danes sem materi hvaležna.

Kasneje. Mnogo let kasneje ... »Vsega imam dosti!« zavpijem, ne, zarjovem. On me pogleda, začudeno, nejeverno, kot da me po dolgem času  ponovno vidi.

Vem. Obstaja še druga možnost, druga pot. Bolj razburljiva, vendar tudi nevarnejša. Le odločiti se je treba.

A krik, kot da spreminja vse, celo ljudi. In nikoli ne bom vedela, je tista druga pot lepša od te moje, in niti tega ne, ali bi jo sploh zmogla.

Pravzaprav ugotavljam, da celo latinščina ni popolnoma nekoristna. Pozna vrsto pametnih rekov, izrekov. Poskusim se spomniti kakega: »Gutta cavat lapidem, non vi, sed seppe cadendo.«*

*Kapljica izdolbe kamen, ne s silo, pač pa z vztrajnostjo.