ZASLUŽEN POČITEK

e n o d e j a n k a

osebe:

MARJANA, starka v domu počitka

PETER, starejši sin

LOJZE, mlajši sin

LEA, vnukinja

TINA, obiskovalka

MARIJA, starka na sosednji postelji

VIDA, negovalka ostarelih

P r v i   p r i z o r

Dom ostarelih. V veliki, svetli sobi s šestimi posteljami sta budni samo dve oskrbovanki, Marjana in Marija. Dve starki spita, ena napremično gleda v strop, ena postelja je prazna. Ob Marjanini postelji stoji obiskovalka.

MARJANA:   Bog ti povrni dobroto, Tina, da si me spet obiskala. 

TINA:   Kaj pa tvoji, jih spet ni bilo?

MARIJA:   Ni bilo, ne, ni bilo. Ni bilo, ne, ni bilo.

MARJANA:   Ne, celo nedeljo sem jih čakala. Da se ni kaj pripetilo! Da le ni kateri zbolel! Tako me skrbi.

TINA:   Nič naj te ne skrbi. Zate naj te skrbi! Zagotovo je vse v redu. Veš kaj, tri otroke si rodila … No, raje ne 

     nič rekla.

MARJANA:   Si že rekla, si že rekla! (S solznimi očmi se zazre proti oknu in obmolkne.) 

D r u g i   p r i z o r

Na Marjanini nočni omarici stoji vaza z rožami in zavitek piškotov, okoli postelje pa stojijo Peter, Lojze in Lea, ki neprestano pogleduje na uro. 

MARJANA:   Kako lepo, da ste prišli! Sem vas čakala že prejšnjo nedeljo! Saj vem, daleč imate in veliko dela

    je doma. Da ste le vsi zdravi!

MARIJA:   Vsi zdravi, ja, vsi zdravi. Vsi zdravi, ja, vsi zdravi.

PETER: Mama, saj veš, da ne moremo. Saj lepo skrbijo za vas! Včasih sem tako utrujen, da bi z veseljem legel

     v tvojo posteljo.

MARJANA:   Ne kliči vraga! Bi že videl veselje, v postelji od jutra do večera in od večera do jutra! Kako dolge

    so ure! Včasih sem lahko vsaj čitala, sedaj pa ne vidim več črk … (Prime Leo za roko.)

    Oh, ti moja lepa punčka! Kako si spet zrasla! Kako ti gre v šoli?

LEA:   Dobro.

MARJANA:   Ali me kaj pogrešate doma?

LEA:   Ja, seveda … Kdaj gremo domov, oči? (Pogleda Lojzeta in zavije z očmi.)

MARJANA:   Kako sem vesela, da si prišla, kako sem vesela! Morda te zadnjič vidim, v mojih letih nikoli ne

    veš. Poglej tam! Prazna postelja! Še včeraj je tam ležala Pepca. Vidiš, pa je ni več … (Se obrne proti

    Lojzetu.) Kje pa je Vika, zakaj nikoli ne pride?

LOJZE:   Ne počuti se dobro. Služba, otroci, gospodinjstvo, konec tedna je čisto izčrpana in nujno rabi malo

    počitka. Ja, socializma je konec, danes čisto dugače garamo po službah. Pojma nimaš, kakšnim stresom smo

    izpostavljeni, kakšen tempo življenja imamo danes!

MARJANA:   Saj razumem. Ampak veš, tudi mi smo morali pošteno delati za boren zaslužek. Delali smo tudi

    ob sobotah, velikokrat sem bila prisiljena delati tudi nadure. Vaju sem morala oddati v jasli, ko sta bila stara

    dva meseca!

LOJZE:   Da, domov ste pa lepo odšli ob dveh in celo popoldne je bilo vaše. Kakšen luksuz!

MARIJA:   Luksuz, ja, luksuz. Luksuz, ja, luksuz.

MARJANA:   Luksuz! Vstajala sem ob štirih, ob pol šestih sem v vrtcu čakala na vzgojiteljico, potem pa tekla

    celo pot do fabrike …

LEA:   Joj, kako ste težki! Vedno iste debate! Kdaj bomo šli domov?

(Vstopi negovalka.)

VIDA:   Oho, danes pa so prišli vaši. Veste, velikokrat joka, da je ne morem in ne morem potolažiti. Pa jo

    danes poglejte, kar sije od zadovoljstva!

MARJANA:   Draga moja Vida, tako sem srečna!

MARIJA:   Srečna, ja, srečna. Srečna, ja, srečna.

T r e t j i    p r i z o r

V sobi je mrak, nekaj časa se sliši samo tiktakanje ure in sopenje spečih stark.

MARIJA:   Srečna, ja, srečna. Srečna, ja, srečna. Srečna, ja, srečna.

MARJANA:   Za božjo voljo, bodi že tiho!

(Vstopi negovalka.)

VIDA:   No, dekleta, vse v redu? Lahko noč, jutri bo nov dan!

Z a s t o r