TO TOREJ TA JESENSKI JE PEJSAŽ
Domov sem prišla utrujena in sitna. Ta hoja po asfaltu in to zoprno nakupovanje! Na mizi me je čakala vrečka fotografij. To! Skuhala sem si čaj, sedla in si počasi ogledovala posnetke z dopusta. Hotel, borov gozd, morje z jadrnico, vzvalovano morje in v ozadju otok Susak, na pol potopljeno sonce in goreče nebo nad njim, galebi na skalah, čeri, ki ob obali lovijo še zadnje sončne žarke, še en sončni zahod, galebi, ki se tepejo za koščke kruha, galebi kar tako …
Vsako jutro sva jih krmila s kruhom. Tiste belosive in one grahaste. Grahasti so bili glasnejši in bolj nasilni. Mladina pač … In vedno se je kateri tudi znašel in se nama približal skrivaj, od zadaj. In če ga nisva opazila, naju je vrešče opozoril, češ, Tukaj sem!
Že nekaj let hodiva na morje septembra. Nobene gneče, toplo morje, hladne noči. Narava pa, in narave je na Lošinju res v izobilju, narava pa si opomore od dolge poletne sezone in spet zažari v polnem sijaju. In redki obiskovalci med sprehodi govorimo skoraj šepetaje, da je ne bi motili. In hitro povečerjamo, da ne zamudimo njene večerne predstave, ko se morje umiri in ko sonce počasi tone v vodo in ko nebo zažari v barvah, ki se jih ne da ne opisati in ne posneti.
Staro borovo drevje blizu obale razteza svoje veje daleč proti morju. Nekaj vej so, kdo ve kdaj, obiskovalci podprli s palicami in eden teh kotičkov je bil rezerviran za naju. Pa čeprav sva se kje zamudila, sva našla na tleh razgrnjen nemški časopis. »Za vaju!« sta rekla soseda, tudi starejši par, ki sta bila videti vesela, ko sva vendarle prišla. »Guten Tag!« in morda še par besed in potem ležalnik in tista tišina in tisti vonj in tista pesem, ki jo šepeta morje …
Popoldne, ko sem kot po navadi brala, me je nenadoma zmotil glasen klic galeba. Skoraj kot krik je bil slišati z morja, kjer so ga nosili valovi. Približevala sta se mu plavalca. Nenadoma sta se dve jati galebov vrešče pognali proti njima in presenečena sta odplavala nazaj proti obali. Galebi so še nekajkrat obkrožili ptico na vodi, potem so se tudi oni vrnili na skale in obmirovali. Najbrž je ranjen, sem pomislila in se spet posvetila knjigi. Pa mi ni dalo miru in čez nekaj časa sem videla, kako je ranjenega galeba prineslo do skal spodaj ob morju, potem se je nekako rešil na skalo in pri tem močno šepal. Nato sem skoraj pozabila nanj.
Ne znam pojasniti, nenadoma sem začutila, da me nekaj gleda. Nisem mogla verjeti, pri mojem ležalniku je stal galeb. Tisti galeb. Plavut na eni nogici je imel odtrgano, druga noga pa je bila odebeljena in skoraj črna. Okrog nje je bila tesno zavozlana ribiška vrvica, njen drugi konec pa je gledal iz kljuna in zatezal galebovo glavico postrani, da je ni mogel dvigniti. Nesrečni požeruh je pogoltnil ribiško vabo s trnkom vred in se povrhu še zapletel v vrvico. Njegove proseče oči pa so me gledale in govorile: Pomagaj mi!
Hitro sem segla v torbo po kruh. Nadrobila sem mu ga in očitno strašno lačen ga je hlastno jedel. Počasi sem se mu približala z rokami in, še danes ne morem verjeti, pustil se mi je ujeti. Stekla je filmska reševalna akcija.
S pomočjo sosedov smo ga rešili vrvice in mu odprli kljun. Trnek je bil žal pregloboko. Položila sem ga v senco k ležalniku in še malo je pojedel. Potem se je premaknil globlje v senco, počepnil in zaprl oči. Za nikogar več mu ni bilo mar. Kakšno urico je počival, potem pa je nenadoma odprl oči, visoko dvignil glavico in potresel s krili, odšepal na rob plaže in odletel. Vznemirjeni in veseli, da se je najedel in da je lahko spet letel, smo še dolgo govorili o njem.
Kljub temu, da ni imel veliko možnosti za preživetje, sva odtlej vsako jutro, ko sva krmila galebe, ugotavljala, če le ni med njimi tudi naš invalid z eno plavutjo. Pa ga nisva čakala samo midva, sosed Nemec je vsak dan z daljnogledom opazoval galebe …
Te zgodbe nimam na fotografijah, imam jo nekje globoko v sebi. Živo vidim pred seboj proseče oči nebogljenega galeba, ki je prišel k meni po pomoč. Ko sem gledala fotografije čudovite obale in se spominjala prelepe jesenske narave ob morju, mi je nekje v ozadju kljuvalo vprašanje: Kam hodijo umirat galebi?