Sonja Rozman

PRITEPENKA  Z  JUGA



Sedi na klopi v parku in opazuje ljudi, ki hodijo mimo. Nedelja je, njen prost dan. Saj ji ni hudega. Sorodnica ji je odstopila sobico. Pospravlja stanovanja. Lika perilo. Čisti stopnice v blokih. Dela je dovolj, še preveč. Dobro zasluži. Nekaj pošlje ostareli materi. Tudi sama si kaj privošči. Kupila si je televizijo. Tako zvečer ni več sama.

Refija, pritepenka z juga! so ji govorili pred leti. Sedaj jo kličejo gospa Refi: Gospa Refi, ali bi mi lahko v ponedeljek …? Prosim vas, v taki stiski sem …! Kaj bi mi brez vas, gospa Refi!

Sedi torej v parku in opazuje ljudi, ki hodijo mimo. Pravzaprav opazuje njihove noge. Noge, ki hitijo. Noge, ki poskakujejo. Noge, ki se sprehajajo. Koliko nog! Kako lahkotno gredo, kako natanko vedo, kam so namenjene!

   Kam pa so namenjene moje noge? pomisli in se ustraši svojih misli. Dobi občutek, da od daleč gleda nase in išče odgovor. Odgovor, ki ga ni.

Bodite močni! ji je svetovala psihologinja. Bili ste žrtev! Niste sami krivi! Kriva je vojna! Preboleti morate!

Zakaj sem tako mirna?! je odgovarjala. Zakaj ne morem jokati?! Se je res zgodilo? Zakaj meni?! Počutim se tako umazano! Bolje bi bilo, če bi umrla!

Da, vojna. Ki je razdelila življenje na dva dela. Tisto lepo pred vojno in to, ki se imenuje po vojni.

Ne smete se prepustiti jezi in depresiji! Seveda čutite bes in tesnobo! Sprejeti morate to, kar se je zgodilo in iti naprej!

Vsega se bojim! Imam napade panike. Ne morem dihati! Ne morem zaspati! Bojim se, da se mi meša! Strah me je biti sama!

Tako je bilo pred leti. Sedaj je bolje. Prebolela je. Življenje gre naprej. Lahko spi. Lahko dela. Lahko gre med ljudi. In ob nedeljah, ko je njen prost dan, rada sede na klop v parku. Ker njene noge ne hitijo. Njene noge ne poskakujejo. Njene noge se obotavljajo. Nočejo naprej. Ona noče naprej. 

Pripetilo se je, da je prisedel moški. 

Saj dovolite, ne!? je kar sam ugotovil in se ji pridružil. 

Hotela je nekaj reči, iskala je besedo, vrtala po možganih. Nič. Beseda je ostala neizgovorjena. Pobegniti mora! 

Močna sem! Tega si nisem zaslužila! Vsak dan sem močnejša, bolj ozdravljena! si je v mislih ponavljala naučeno, medtem ko je z nogami, ki so drevenele od strahu, počasi zapuščala park.



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net