MLADOST  V  NEKEM  SLOVENSKEM  MESTU

Rojstno mesto M. zapustiš z vlakom. Da je tam lepo, ti večkrat pove mama. Tudi kadar te vzame s seboj v Beljak, v kavarno ob reki Dravi. In sedita na terasi in se slastiš s pecivom in komaj opaziš, da ima ona solzne oči in da dolgo, dolgo gleda po vodi navzdol, proti njenemu mestu M..

In z vlakom se v mesto M. tudi vrneš. Da bi v njem preživela osem let svoje mladosti. In potem ugotoviš, da se nič ne more meriti s tebi ljubo dolino pod Poncami. Rekli so ti, da je Pohorje visoko, obširno in čudovito lepo. In čeprav je domača hiša prav pod Pohorjem in se nanj lahko zapelješ z vzpenjačo, imaš občutek, da so te nalagali. »Ne morem živeti brez planin! Pohorje je navaden kucelj!« pišeš mami. Pišeš s črnilom in s solzami popackana pisarija ji jasno pokaže, kako te je navdušil njen M..

Imaš srečo. Predstavijo ti enako staro deklico iz sosedstva. Tvojo sošolko in za vselej najboljšo prijateljico. Z njeno pomočjo je lažje premagati vse težave. In težav je veliko. Navaditi se moraš na nov dom. Vzljubiti moraš domače. Ti hočejo, da se primerno vedeš. Pogledajo, če si si umila tudi vrat in ušesa. Naenkrat je pomembno, kako si oblečena in obuta. Ne smeš pozdraviti vsakega, ki ga srečaš! Ni primerno hoditi bosa! Ne smeš božati tujih psov! Ne smeš v druge hiše! Ravnati se moraš po uri, ne po soncu! Držati se moraš reda! Red, red, red, red kamor pogledaš.

Navaditi se moraš tudi na novo šolo. In na družbo, ki govori štajersko. Norčujejo se, ker govoriš drugače, in ko te nekoč pokličejo in se obrneš in vljudno rečeš: »Haa?«, se skoraj zadušijo od smeha in še nekaj mesecev moraš junaško prenašati, ko za tabo vzklikajo: »Haa! Haa gre!« Ampak ti si borka, rojena na Cesti zmage in se ne daš. Za tabo je že eno tako prešolanje v gorenjsko narečje, ko so te dražili: »To je moja koula!« In tako prav kmalu govoriš pristno štajerščino, z malce pridiha pohorščine, kot se pač spodobi za proletarce z desnega brega reke Drave. Nikoli več se ti ne pripeti, da bi se spotaknili ob tvoje narečje. Na vlaku ali avtobusu odslej skrbno poslušaš ljudi, ki vstopajo in se prilagajaš. Na to se tako navadiš, da nikoli več ne moreš drugače.

Sošolci te poučijo, da je posebna čast obiskovati II. državno gimnazijo. Da je na oni strani reke Drave sama buržoazija in da je najbolje, če se njim in njihovi I. gimnaziji izogibaš. Seveda pa moraš včasih čez Glavni most, saj je na oni strani Gosposka ulica in njene trgovine, živilski trg, očetova služba, kolodvor, kužno znamenje, grad, muzeji in učiteljica nemščine, ki skrivaj poučuje doma, ker: »To so pač takšni časi in o tem raje nikomur ne govori!« Ne veš, da bodo nekoč poučevali nemščino v šolah, kakor tudi ne veš, da nekateri želijo preimenovati Gosposko ulico, kajti: »Pri nas ni gospodov!« To jim ne uspe. Zgradijo pa večji most in ga imenujejo Glavni most, tvoj Glavni most pa postane Stari most in ti tega dolgo ne veš in ne verjameš.

Zgornjemu Radvanju pravijo cigajner firtl, Ciganska četrt, saj so menda prej tu živeli Cigani. V šolo in v mesto se voziš z avtobusom, ki pelje vsako uro. Če ga zamudiš ali če te prepoln pusti na cedilu, lahko greš peš, čez polje, kot se reče. Hodila boš eno uro, toliko bi tudi čakala na naslednji avtobus. V Maroltovi ulici je malo hiš, med njimi so še njive. In je sosedov Franček, ki ves skuštran in podivjan skoči predte iz koruze, in te tako prestraši, da se naučiš oprezati, ko hodiš po ulici. In če bi ti povedali, da bo ta soseska čez desetletja postala ena elitnih sosesk mesta M., jim zagotovo ne bi verjela. 

Pokažejo ti slovensko Pekrsko gorco, ki kljubuje nemški Kalvariji. Obe vzpetini krasita mesto. Po tvojem mnenju sta preveč neznatni. Pa vendar ti je malo ljubša Pekrska gorca, z zanimivo legendo o njenem nastanku. Sam hudič je odlomil kos Pohorja tam, kjer je potem nastalo Črno jezero. Hotel je zajeziti Dravo in potopiti grešnike v dolini ob reki. Pa je utrujen malo odložil to skalo …

Pripovedujejo tudi o Lentu z Židovskim in Sodnim stolpom. Da je bil Lent pristanišče za dravske splavarje. Da so ga imenovali tudi Pristan. Tovorili pa niso samo v splave povezanega lesa, nanj so naložili sadje, zelenjavo, obrtne izdelke, skratka vse, kar se je dalo prodati. V časopisu piše, da bodo Lent obnovili in da bo postal nekaj posebnega. Še enkrat si z mosta ogledaš razpadajoče hiše in jim ne verjameš niti besedice.

Malo ti je mar, da so bili turški vpadi v petnajstem in šestnajstem stoletju. Raje poslušaš, kako je mesto pred Turki rešil pogumni krojaček, ki je preoblečen v Turka odprl zapornice pri Treh ribnikih in potopil skoraj vse osvajalce, ki so že lezli po suhem mestnem jarku zunaj obzidja. Seveda pa v šoli hočejo od tebe letnice bitk in zmag ter imena junakov. Vsa ta učenost bo kasneje izpuhtela, ne boš pa pozabila čarovniških procesov in zgodbe o tem, kako so tudi štajerske čarovnice kuhale točo, čarale bolezni, mešale zvarke. Takrat je kosila tudi črna smrt in pomorila tretjino prebivalcev Dravske doline. Pa kako so kugo zdravili! S puščanjem krvi in povzročanjem bruhanja. Da bi obdržali ravnotežje tekočin.

V šoli se odlično počutiš. Vsak dan komaj čakaš na snidenje s sošolci. Šolski izleti in športni dnevi so nepozabni, noro veselo je tudi, kadar smeš na šolski ples. In za vedno si zapomniš prepevanje: »Lepo je v naši domovini biti mlad«, saj tako tudi čutiš. S sedem let mlajšo sestro ob nedeljah zjutraj poslušaš pravljice. In jo spremljaš v Lutkovno gledališče. In se delaš zrelejšo in pametnejšo. Kasneje, ko si že v pokoju, ti pripoveduje: »Veš, najboljše je bilo, ker si bila tako otročja in si tudi ti tako uživala …«

Ob nedeljah uživaš na družinskih izletih. In petdeset let kasneje nikomur ne moreš dopovedati, kam se da priti in kaj vse doživeti s fičotom, ki je kupljen na obroke … Ugotoviš tudi, da je s Pohorja odlično smučati. In da tam gori lahko nabereš gobe, borovnice in kostanj. In da je paradižnik z vrta užiten in celo zelo dober. In da okoli tebe živijo prijazni in veseli ljudje. In da te imajo doma radi.

In potem je tvojih osmih let mladosti v mestu M. konec. In opaziš, kako so te njegovi prebivalci in njegove zgodbe prevzeli. In čutiš, da si tudi ti tam doma. In da je Pohorje ogromno in lepo. In da se boš rada in pogosto vračala.