SPOMIN
Ženska rodi otroka; blaženi med blaženimi je podarjeno materinstvo. Telesno ju ločijo, duši pa sta zvezani za večno. Dete se razvija, raste; ob nežni materini in očetovi ljubezni spoznava svet in abecedo življenja; hodi v šole, se zaposli. Ljubezen, dom, otrok ... in krog je sklenjen in zopet se vse ponovi.
Vsak dan me je pot vodila v službo v banko. Od tistega ponedeljka je minilo že več kot dvajset let. Odpravljali smo se domov, okoli petih popoldne je bilo, ko me je sodelavka Katja opozorila, naj se preveč ne prestrašim tistega, kar bom zagledala pri našem vhodu za zaposlene. Tam je stal otrok svetlih skodranih las, z velikimi, kot dva zlatnika sijočimi očmi, z umazanimi lički, majica je bila popackana, napol je gledala iz prav tako umazanih kavbojk, sandalčki pa so bili odpeti. Jurček je bil, moj mlajši sinko, komaj tri leta star. Ni besed za čustva, ki sem jih tisti trenutek občutila. Shranila sem jih v srce, poleg še nekaterih, nepozabnih. Komaj sem ga videla, saj so bile moje oči polne solz, a ne od strahu, od tiste nevidne povezanosti je bilo. Sredi igre z drugimi otroki je odšel z domačega dvorišča. Njegov pogled je povedal, da je velik in pogumen in da je prišel v službo po mamico.
Še do danes nisem in najbrž nikoli ne bom razvozlala, kaj se je takrat dogajalo v otroku. Zakaj je kar nenadoma odšel? Mogoče me je pogrešal? Mogoče …
Med potjo je srečal sosedo Martino in ko ga je vprašala, kam gre kar sam, ji je odgovoril, da gre k mamici v banko, da je šel čez cesto -tri je prečkal- pri zeleni luči. Ko je odhlačal naprej, je obstala z odprtimi usti in brez besed.
»Joj, oprostite, nisem vedela ... Tako sem vas obsojala, češ, kako so ti mladi ljudje nespametni in neodgovorni. Če bi vedela resnico, bi ga sama pripeljala k vam,« se je pozneje opravičevala soseda.
Katja me dostikrat vpraša, če se še spominjam, kako me je Jurček odpeljal domov. Kako se ne bi!
Prišel pa je tudi dan, ko sem znova in znova ponavljala: »Ne in neštetokrat ne!« in »Zakaj?« ... Odgovora še nisem dobila.
Tako poln je zdaj Jure vsega. Najini pogovori pa se kljub vsemu dostikrat začno z: »Veš, mami ....«