Silva Rupar

KATERA OBREŽJA ME ČAKAJO, MENE, SANJARKO?

 


Živeti, pisati, brati; pisati, živeti, brati, ali ne vem po kakšnem vrstnem redu, saj je vseeno, konec je neizbežen.

Prsti, ki stiskajo svinčnik, popuste svoj prijem in pisalo pade na skoraj še nepopisano stran zvezka, ki je na mizi pred menoj. Globoko zavzdihnem, zaprem oči. Na videz sem čisto umirjena, a misli - njihove tanke niti delujejo neprestano - ustvarjajo tok življenja, tudi ubijajo. Kot poraženko me ponesejo v daljni čas, v puščavo, med berberska ljudstva.

Saj tja tudi sodiš, v neskončni nič, izpraznjena v praznino!

Ovita s haikom, oblačilom arabskih žensk, ujeta v bivanju, zamolčanih besed, nesposobna narediti karkoli, da bi preprečila nekaj, kar se ne sme zgoditi. Berberi sproščajo notranji bes, poraze v bitkah, v divjih igrah fantazije; njihove žene v večbarvnih oblačilih, z obročki na gležnjih, polepšane s koralnimi ogrlicami in zaponkami iz steklenih biserov, plešejo do brezmočnosti. Sama pa blodim po sipinah puščave in glej, končno oaza! Približujem se zelenemu raju, miru. Tako ga potrebujem! Toda po kretnjah nomadov zaznam, da moram dalje, da tukaj nisem zaželena. Tudi prav, saj to sem že slutila. Zgubljam tla pod nogami, letim, čudežno letim. Ptice, oblaki, morje, gorovje, cvetlice, živalski svet, ljudje, dežele, mesta, sonce, noč, luna, dan ..., lebdim. Nihče me ne pričakuje. Zapletem se med težke svinčene oblake, ki grozeče visijo nad strmimi pečinami, pod katerimi siloviti valovi lomijo ostro skalovje. Majhna skupina ljudi na robu pečine mi maha, vabijo me. Prihajam. Pred kamnito hišo sedijo sodniki, razsodniki in porotniki.

 »Dolgo smo te čakali! Kaznovana boš! Nisi izpolnila vloge matere in žene. Ti, ti ... malopridnica, uničevalka svojih otrok. Samevala boš v tej kamniti hiši, noč in dan poslušala divjo glasbo morja. Svinčnik in zvezek ti bomo pustili, o svoji krivdi piši do onemoglosti. Nazaj ne moreš več, preveč hudega si storila, napake so neizbrisne. Da bi ti oprostili, se mogoče kdaj vrnemo. Morda.«

Našla in sprejela sem svoj prostor. Pozdravljene pečine, pozdravljena samota. Osamljenost.



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net