OČE

Prizorišče: Bolniška soba; kovinska postelja, miza, dva stola, na mizi v vazi šopek travniškega cvetja

Osebe:

oče Ludvik

hči

bolniški strežnik

HČI:    Me ne spoznaš? (Ga  prime za roko.) Res je, da je minilo že veliko, veliko let, odkar sva se videla.

OČE:   Moje oči imaš, joj, in podobnost rok in prstov. Ne, saj si samo privid, hrepenenje mojih sanj, hčerka

     moja. (Joče. Zazre se v cvetje.) Le kako si vedela, da so moje najljubše!? Tako majhna si še bila, ko sem

     odhajal. Saj mi tukaj ničesar ne primanjkuje, ampak pogrešam (tišje) prostost. Pravijo, da tam ni tako

     lepo, kot so nekoč obljubljali. Sončni žarki so moji prijatelji, edini zunanji dotik. Skozi male kvadratke

     zamreženega okna pripotujejo do moje postelje. Samo o sebi govorim, o tvojem življenju pa ne vem

     ničesar. Tvoj obraz mi ne pove vsega, kakor nedokončano delo umetnika je; postojiš, premišljuješ o

     njem, nekaj slutiš, a še dolgo ti ostane v spominu. Ampak tvoj pogled je žalosten. (Z grenkobo v glasu.)

HČI:   Očka, težko je ...

OČE:   (Skoči kvišku.) Krivica, ta velika nadloga naših življenj! Le kaj sem ti zapustil, v kaj sem te pahnil!

HČI:   (Ga poboža po licu.) Ne, ne smeš se obtoževati, že tako je preveč hudo. Klopčič dogodkov je, ki se

     odvijajo mimo nas. Raje sodeluj in ubogaj zdravnika, mogoče se ti odpro vrata.

OČE:   Ah, ti ne veš, kako je bilo. (šepetaje) Niso me marali, bil sem jim nevaren, bil sem proti ... saj veš

    čemu. Bilo je že končano ... Ne smem več o tem ... Bolezen jim je preprečila ...

BOLNIŠKI STREŽNIK:   (Iz ozadja.) Gospod Ludvik, k počitku bo treba, kličejo vas ...

OČE:   (jezno) Nisem gospod! Tovariši smo bili, vsi enaki ... Čakajo me. (Nežno se objameta.) Saj vsa drhtiš!

    Tam nekje zgoraj, hčerka moja, se nekoč snideva ...

Oče odide za oder. Hči strmi predse in tiho obsedi. Zastor se počasi spušča.