IMELA JE VSEGA DOSTI IN …

»Zakaj?« bi se vprašali. 

Meglen zimski dan je bil. Nekatere domove so krasile jaslice, ki so jih otroci z žarom v očeh postavljali pred božičem. S potočki, jezerci, mahom, kamenčki …

Iz primestnega avtobusa je s slovesnimi občutki izstopila na bogato okrašeno ulico. Prihod v mesto jo je vedno navduševal, zdel se ji je skoraj svečan. Želela si je majhnih doživetij, drobnih radosti, prijetnih presenečenj. Vso mladost je preživela v središču mesta, nekoč malega, kasneje velikega. Še vedno je živela z njim, čeprav se je zdaj morala vanj zapeljati. Pogrešala ga je. Podeželje, kjer je sedaj doma, je polno narave, barvitosti in sproščenosti, mesto pa vrvi od drugačnega življenja, nenehnega živžava. 

Nad ulicami so viseli okrasi v obliki astroloških znamenj. Le redke trgovine so že  odprle vrata. Ljudje so hiteli čez ceste, stali v skupinah na avtobusnih postajah ali pa si s turističnimi vodniki ogledovali spomenike in pročelja znamenitih mestnih hiš. 

Čeprav je bilo jutro megleno, je bilo že tako svetlo, da okrasne lučke na ulicah niso več gorele. Tudi prelepa božična smreka sredi trga je mirno opazovala mimoidoče in ob pogledu nanjo si imel občutek, da je tam že od davno. Nihče ji ni posvečal  pozornosti. Dan in sončna luč sta ji vzela vso tisto čarobnost, ki jo je krasila ponoči, ko je žarela v tisočerih lučkah in klicala vstajanje luči, daljšanje dneva, svetlobo, sonce, radost. Spraševala se je, ali je nočni čas res lepši od vstalega jutra. 

Na od megle mokrem asfaltu je klečal mlad fant in z rokami, sklenjenimi k molitvi, in s sklonjeno glavo molče prosil miloščine. Zakaj mora klečati, skrušen na mrzlih tleh?jo je presunilo. Samodejno je segla v žep, da bi se vsaj delno oddolžila za srečo, da lahko hodi po mestu in ji ni treba prosjačiti.

Še preden je odšla na slikarski tečaj, je stopila v cerkev. Tu je toliko mojstrov ustvarilo neponovljive umetnine. In jaslice so postavljene! Zazrla se je vanje. Bile so preproste, z velikimi figurami, kamnitim hlevčkom in zvezdo repatico. 

Njeno razmišljanje je zmotila mlada ženska, gladko počesanih svetlih las, spetih na zatilju. Stopila je iz teme kot prikazen, vihtela sliko malega otroka z golo glavico. Polglasno ji je razburjeno dopovedovala, da mora biti njen sin še tisti dan operiran in da mora dobiti denar. Zahtevala ga je veliko. Pogled na ubogega otroka je bil usmiljenja vreden. Brez pomisleka je odprla denarnico in dala ženski precejšen del zahtevanega denarja. Toda mlada ženska se ji ni zahvalila, pač pa je terjala še več. Dala ji je še več denarja in pripomnila: »Vam bodo pa še drugi pomagali.« V denarnici ji je ostalo le še nekaj drobiža za prevoz do doma.

»V bližini je bankomat! Tam dvignite!« se je glasil ukaz.

Končno je dojela, da jo ženska izsiljuje, tukaj, pred jaslicami, med občudovanjem stenskih poslikav in mirnim doživljanjem jutra. Pogledala je po cerkvi, le dve postavi sta bili tam, toda daleč od nje. Ali nista slišali ali pa ju prizor namenoma ni zanimal. Nihče ji ni pomagal! Izsiljevalka jo je začela preklinjati in ji groziti. Ustrašila se je. Dovolj ji je bilo obojega, darežljivosti in nasilja. Čimprej si je želela pobegniti iz cerkve. Zgrožena se je ozirala, če ne bo še kdo stopil iz teme in jo udaril po glavi. Stekla je proti stranskim vratom, mlada ženska pa kriče za njo. Ni je več poslušala, le branila se je še: »Daj mi mir!« Izsiljevalka je še kar tekla za njo in kričala grde, nehvaležne besede. Zunaj ni bilo nikogar, tudi tistega ne, ki bi jo mahnil po glavi. A tudi rešitelja ni bilo! Med nespodobno, nasilno preklinjanje so se mešali njeni odločni klici: »Pusti me pri miru!« Končno ji je med redkim prometom le uspelo prečkati cesto in zasledovalka se je s svojimi predirljivimi psovkami stopila z meglo. 

Zasopla je pritekla na tečaj slikanja. Odsotno je pozdravila, si pripravila platno, barve in vodo. Hotela je molče slikati, da se malo pomiri. Toda kolegica, ki je sedela poleg nje in ravno preslikavala čudovito Monetovo sliko, je takoj opazila njeno stisko in jo povprašala po vzroku. Še vedno pretresena ji je s težavo povedala o dogodku.  

»Madonca, si pa radodarna!« se je začudila kolegica.

»Samo pomagati sem hotela! Pogled na trpečo mater me je presunil.«

Nekatere tečajnice so že slišale za podobne primere nasilnega načina pridobivanja denarja. Pomirila se je.

Njena družina je solidarno sprejela neverjetno pripoved. Takrat je začutila neizmerno hvaležnost do narave, ki obdaja njeno naselje, po katerem se lahko sprehaja, tako podnevi kot ponoči, in je nihče ne nadleguje, kaj šele izsiljuje.