Roža M. Pečnik Kertel

ROŽA OSTANE ZUNAJ



Končno je le prišla prava pomlad, tista, ovenčana s cvetjem. Po obledelih vijoličnih zaplatah žafrana in belih cvetovih zvončkov so bregovi še porumeneli. Otroci so po travnatih vzpetinah nad mestom lahko spet piskali na nežne trobentice. Zapustili so oaze telohov in resja med smrekami, kjer so se še nedolgo tega igrali skrivalnice. Pomlad je raztegnila svojo tančico iz razcvetelih, z iglicami posutih gozdnih tal, še nad mesto. Kako opojno je zadišalo! Veter je ovijal z dišavami celo zatohle predele kotline. Ne rečem, da ni dišalo tudi po nežnih zelenih poganjkih smrek in smoli, toda vonj akacijevega cvetja, ki je mesto nevidno omamljal, je na novo oživil ne le čebele, pač pa tudi ljudi. Zvabil jih je pred hiše, v parke, na pohajkovanje po mestu.

Kaj pa otroci? Seveda so se lahko zopet igrali do mraka. Pred večerom kar na cestah. Bili so majhni in urni. Pločniki in dvorišča hiš so pred spanjem še zadnjič  oživeli, kot bi hoteli izkoristiti še poslednji svetli žarek dneva, preden so mame odprle okna in so zazvenela prelepa imena malih iz soseske.

Ta večer se je vest razširila hitreje kot pomladni veter. Lahko bi ji rekli ukaz: »Naberite akacijeve cvetove! Posuli jih bomo pred vhodna vrata Brankovega stanovanja. Kadar se lovimo in mora Branko loviti, noče. Prične se jokati. Njegova mama se pojavi na oknu in nas krega. Vedno nam pokvari igro! Danes mu bomo nasuli cvetja na prag. Tako bodo njegovi starši vedeli, da ne smejo vedno posegati v našo igro. Pohitimo, kmalu nas bodo poklicale mame! 

Nič hudega sluteč je Dragec napolnil žepe z nežnimi belimi cvetovi. Skoraj prelepo se mu je zdelo. Hišni prag, tako pomladen, dišeč. No, vedeli bodo, da je to šala. Mogoče se bodo starši le spraševali zakaj.

Že v mraku so zapuščali akacijevo drevo in hiteli v sosednjo ulico. Nasmejani, vendar tihi, so fantički praznili žepe, deklice pa dlani, polne pomladi. Dragec se je še vedno čudil in spraševal osemletnega soseda: »Zakaj sploh to počnemo?« Zato se je obotavljal in med zadnjimi izpraznil žepe. Za vrati je nekaj zaropotalo. Še preden so jih odklenili in je oče stopil na cesto, je nekdo zakričal: »Bežimo!«

Dragec je tekel, a njegove majhne noge in strma ulica, ob vznožju katere je stala Brankova hiša, so mu upočasnili tek. Aha, še do kapelice, tu se odcepi na levo položna cesta, se je opogumljal. Toda koraki odraslega, najbrž Brankovega očeta, so se približevali. Bili so hitri, težki, in še prodorno vpitje je paralo spokojnost pomladnega večera. Lop, lop, je dobil Matjaž klofute že pred kapelico. Dragec pa je dobil svoj siloviti čof po licu na ravnem delu poti. Očala so mu odletela v temo. Nato krik: »Pomagajte! Zakaj? A zaradi cvetja? Joj, moja očala!« Obrnil se je, moškega ni bilo več, kakšno olajšanje. 

Otroci so boječe in previdno pokukali iz skrivališč. Dragec pa je še ves pretresen razmišljal. Odrasli je najbrž tako hitro izginil, ker mi je strl očala. Saj v temi sploh ni vedel koga klofuta. Na pomoč sta pritekla malo starejša otroka iz sosednjih hiš. V temi so iskali očala. Nič. Nato je prišel Jožko s svečo. Očala so, v dveh kosih, našli v pesku.


*


Naslednji dan je bil prav tako majski, s cvetjem in dišavami, toda otrokom tokrat ni nič dišalo. Najbližji sosed, Matjaž, je, kljub klofutam in od strahu polulanim hlačkam,  še doma dobil nezaželeno plačilo. Njegovi bratci in sestrice tudi. Dragec, zaradi zlomljenih očal, res ni mogel zamolčati dogodka, a razgovor z očetom je bil vzgojen. 

»Čudno, zaradi cvetja tak bes!« je Dragec potožil otrokom iz sosednjih hiš.

Takrat pa se je razkrila resnica. Večer pred dogodkom, ko je Dragec neutrudno vadil klavir, se je mala druščina v njegovi odsotnosti odločila, da bo Branka in njegovo mamo kaznovala, ker jih med igro vedno krega in s tem zagovarja Brankovo razvajenost. Po cestah so nabrali nekaj konjskih fig, jih nastavili na Brankov prag in posuli s cvetjem. Gospod Češarek, Brankov oče, je prišel tisti večer domov pozno ponoči, zaradi prijetne družbe še malo v rožicah. Kaj se more. Na prag je stopil. Luna mu tistega večera ni pomagala. Še dobro, da je v temi našel odprtino za ključ. Prav potiho, da ne bi zbudil otrok in žene, je naredil nekaj drsnih korakov po kuhinji do vode. Žeja je bila huda, ostanek noči pa predolg, da bi jo trpel. Kar mu nekaj neprijetno zadiši. Toliko ni popil, da bi mu tako neznansko zaudarjalo iz ust! Tudi pod nogami je bilo nekaj narobe. Moral je prižgati luč. Šum je zaslišala njegova stroga žena. V polsnu je pogledala na uro. Spreletelo jo je: Madonca! Že spet je bandal!

Čez čipkasto spalno srajco si je na hitro ogrnila svetlečo domačo haljo. Odprla je vrata v kuhinjo, zagledala prestra-šenega moža in rjave madeže na rumenem lesenem podu. Ko ji je smrad napolnil nosnice, ji je prekipelo: »A zdaj se vlačiš že po štalah!?« 

Gospod Češarek se je po neprijetnem presenečenju z gnojem in z ženinim izpadom končno zbral in ji nemočno pokazal vzrok zla. Pomagala mu ni ne pozna nočna ura, ne izgovarjanje na nepridiprave, ki so stvar zakuhali. Moral je na kolena in drgniti s krtačo in milom toliko časa, da so se tla zopet svetila. Lesena tla morajo biti tako čista, kot lesena miza, ki na njej ješ! je bila vrednota pravih gospodinj.

Otroško maščevanje je preseglo vse meje. Akacije so še vedno dehtele, čeprav za male malopridneže zdaj manj. Ne glede na otroško porednost, so se vsako leto znova odele v bele, mehke in nežne cvetove. S svojo deviško privlačnostjo so vsako pomlad očarale vso kotlino. 

 


                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net