Roža M. Pečnik Kertel

BASEN

   

   

Komaj je prvi, še malo zasanjani jutranji žarek porumenil rosno travico, je na najlepšem sončnem hribčku na pristavi zazvenel igrivi murenčkov razglas. Vabil je svoje bratce od blizu in daleč, naj se udeležijo prvega pomladnega glasbenega tekmovanja. Še posebej je vabil godbenike z vijolinicami, ki so sami napisali pesmice.

V majhni luknjici se je pretegnil očka Mur. Nežno je pobožal malega sinka Murčija in mu šepnil na uho: »Pojdi k svojemu bratrancu Mirčiju! On igra in poje najlepše. Upam, da bo nastopil, čeprav ima težave z nogico.«

»Toda očka, ko se bo dvignil zastor, bo Mirči sedel in se ne bo videlo, da šepa!«

Mali Murči si hitro nadene praznično oblekico. Tako svečan dan se je obetal, da si je zavezal še belega metuljčka, ki mu ga je mamica pripravila le za posebne priložnosti.

»Zakaj pa metuljčka?« je zaslišal mamin glas.

»Tudi poslušalci moramo biti lepi!« je še zaklical in odhitel.

Potrkal je na vratca sosednje luknjice: »Mirči, pohiti, da ne boš zamudil tekmovanja!«

»Murči, saj veš, da ne morem, ker mi je hrošč ranil nogico!«

»Moraš igrati na tekmovanju, saj tvoja violina najlepše zveni po naši in sosednji trati! Kadar zaigraš ti, poslušamo prav vsi, ne le naše mamice in očki. Še travice te poslušajo, kadar jih božaš s svojimi čarobnimi melodijami. Pojdi, pojdi! Prosim te! Zagotovo boš zmagal! Na odru boš sedel in ne bo se videlo tvoje poškodovane nogice.«

»Spomnil sem se! Prosil bom strica polža, da me na hiši ponese na hrib.«

   

***

   

Na odrčku je že vse pripravljeno. Regratove lučke ga že osvetljujejo. Najstarejši muren Murec je že pozdravil nastopajoče, Mirči pa še jaha polža. 

»Še malo, še malo, pa bova prispela!« se trudi polž.

»Trobentice so že zatrobile začetek! Pohiti, polžek! Lepo te prosim!«

Igralci in pevci so se vrstili. Murenčki so poslušali, se smejali, si prikimavali. Vsi nastopajoči so bili tako uspešni, da bo žirija težko izbrala prvaka prireditve.      

Ravno, ko je z odra odhajal zadnji nastopajoči in je hotel Murec po kratkem odmoru razglasiti rezultate glasovanja, je prilezel na hribček polžek z Mirčijem na svoji hišici. Zbrani so pričeli navdušeno vriskati in klicati napovedovalcu, naj vendar podaljša tekmovanje. Polžek se je zaradi utrujenosti moral takoj posladkati s travico. Mirči pa se je pripravil na nastop. Ko je zapel in zaigral, so poslušalci kar polegli. Poslušali so z odprtimi ustki, članom komisije so svinčniki kar zdrknili iz rokic. Zasanjano so poslušali, kot bi jih začarala vila Zvončnica. Še premakniti se niso mogli. Tudi potem, ko je Mirči že utihnil, jim je njegova pesem še vedno zvenela v ušesih. Kot bi melodija jezdila na sončnem žarku, se širila po hribčku, plavala med murenčki in jih božala. Bila je lepa kot mamina uspavanka. Predramil jih je oblak, ki jim je zastrl sonce. Začudeno so se spogledali in zaploskali. Nato so v en glas zaklicali: »Mirči!« In postal je zmagovalec.


***


»Pa vendar očka, danes niso več vsi murenčki enakega mnenja! V naši mali televizijski oddaji sem slišal, da Mirči res lepo poje, moti pa jih njegova poškodovana nogica. Povej mi, očka, ali niso njegove pesmi izmed vseh najlepše?!«

»Seveda so, sinko!«

»Toda zakaj govorijo o nogici?« 

»Dragi sinko, nekateri gledajo le nogice, namesto da bi poslušali glasbo. Veš, v naravi nikoli ni vse popolno, čeprav bi nekateri to radi. Koliko murenčkov je lepih, a peti in igrati ne zna nihče tako lepo kot Mirči!«  

 


                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net