IZLET

Komaj je rano poletno jutro razpelo svojo mežikavo modrino nad kotlino, ujeto v polkrog temnozelenih smrek, je pri Jegličnikovih že zacingljala budilka. Oče Jegličnik je po vzoru Švejkove vojaške budnice z neverjetno lahkoto in veselim pričakovanjem skočil v hlače. Slovesno mu je bilo pri duši, kot bi pričakoval kronanje vladarja. Ura se je res oglasila, a očitno le zanj, zakaj njegov podmladek je še vedno prepletal štrene noči. Družinski poglavar se je, zadovoljen, da se mu je uspelo tako hitro postaviti na noge, sprehodil po spalnicah in zapel svoj vljudnostno vprašujoči: »Gremo?« Navadno je ob težavah pri prebujanju otrok glasno navil radio, da je zadonelo po stanovanju. Toda, tisti dan je bila ura zares prezgodnja.

Malo je počakal in zopet prisluhnil. V sobah se sploh še ne oblačijo! Še glasnega zehanja ni! Ponovno je pokukal v sobi. Toda tokrat ni bilo več nasmejanega gremo, pač pa odločni: »Če ne gre nobeden, grem pa sam!«

V trenutku je v sobah zaropotalo, zašumelo in fantovski glas je z močnim baritonom zapel budnico, ki je zaradi odprtega okna nehote prebudila še speče prebivalce bližnjega gradu.

Končno se v svežem jutru le vzpenjajo po strmih Rižah, po katerih so nekoč spuščali les. Od zaspanosti in hladu jim rahlo šklepetajo zobje, saj sonce kotline še dolgo ne bo pozdravilo. Ko jih hoja končno ogreje in začutijo bitje srca prav do grla, si na razpotju raje izberejo daljšo, a položnejšo pot. Pred njimi se že potijo planinci, ki so imeli budnico bolj zgodaj, za njimi pa capljajo skupine zaspancev. Med hojo si le toliko oddahnejo, da se na čistinah naužijejo prečudovitih razgledov. 

Očeta Jegličnika so množica planincev, rano jutro in višek poletja spominjali na srednjeveške božje poti. »Upam, da ne bodo na vrhu s preprostimi kleščami izdirali zob, kot na nekdanjih romanjih.« Da bi prikril utrujenost, se je večkrat za trenutek ustavil, dvignil kapo, si obrisal potno čelo in povedal še kakšno zabavno.

Na cilju počitek, zastave, odprtje planinske koče. Srečni so. Utrujeni, a vseeno razigrani. Veselje se širi, je nalezljivo, sprošča obraze.

Pred kočo je ozka gorska ravnica. Iz nje se dviga prekrasno drevo, zelo visoko, s  široko razprtimi vejami. Kraljuje na ravnici. Kdo bi si mislil, da bo kmalu dalo zavetje muzikantom? Skupinica izletnikov jih začudeno opazuje, ko se drug za drugim vzpenjajo na njegovo močno, najdaljšo, najnižjo vejo. Najprej Vili z violino, nato Stane s klarinetom. Na koncu košate veje se ugnezdi Ludvik z bobenčkom, harmonikar pa se usede na vejo ob deblu. 

Gospod Jegličnik si ob prijetnem vzdušju zadovoljno mane roke, ko pa zagleda muzikante, kako plezajo na vejo, presenečeno pripomni: »Bo zdržala?«

A nihče se ne zmeni zanj. S svojim podmladkom si poišče prostor med planinci na bližnji vzpetini. »Od tu se dobro vidi in sliši.«

Jegličnikov najstarejši, Zvonko, zagleda Maruško, vrstnico iz sosednjega razreda. Sonce in vetrc se tako božansko poigravata z njenimi peščeno rumenimi lasmi, da glasno zavzdihne in se miže že vidi, kako sedi zraven nje in jo ves blažen objema preko ramen. A njen strogi oče, profesor matematike, ni sproščen in nasršeno gleda po nasmejani množici. 

Zvonka zdramijo vzhičeno ploskanje ter vsesplošna hvalnica godbi s pojočega drevesa in po njegovem mnenju pretirana skrb Jegličnika: »Če se zlomi veja, jo bo še najbolje odnesel harmonikar.« 

Zvonko ga posluša le z enim ušesom. V spominu zagleda Maruško, kako mu na zadnjem šolskem izletu podarja talisman. Da se boš spomnil name, še preden boš hotel dvoriti drugim deklicam! Le kako bi jo lahko pozabil? Posebno zvečer, ko leže, privalovi njen prisrčni glas in njene modre oči se mu nasmehnejo.

»Poglej Vilija! Preveč divje vleče z lokom po strunah in nevarno se nagiba! Malo pretirava!« spet pripomni Jegličnik.

»Saj je vodja šramla! Mora!« se iz omamnih sanj zbudi Zvonko.

Le kako bi se zmuznil k Maruški? Nekaj parov že pleše. Kar v gorniških čevljih. Upam, da se bo Maruškin oče Blažič končno le pridružil svojim prijateljem pri klepetu.

»Glej, glej bobnarja! Zdi se mi, da lovi ravnotežje!«

»Ne ženi si tega preveč k srcu! Mogoče je bilo kakšno šilce preveč. Gremo še mi malo naokoli!« diplomatsko predlaga Zvonko.

A iznenada prične pokati, sprva tiho, nato vedno glasneje. Ob močnejšem, razpotegnjenem REEEEZK pristanejo godci drug za drugim na preljubi zemljici, od katere so se hoteli vsaj za nekaj časa odlepiti.

»Nič hudega, nič hudega!« završi med množico.

»Bil je nenevaren pristanek!« slovesno razglasi gospod Vili. Potem kar na trati urežejo nekaj poskočnih, kot bi se hoteli oddolžiti za mehek dotik z zemljo. Od olajšanja, ker se je vse dobro končalo, marsikoga zasrbijo podplati in začne se  množično rajanje.

Zvonko izkoristi splošno razburjenje in vzhičenost ter pohiti k Maruški. Gospod očka Blažič se namreč z matematično natančnostjo približa drevesu in se s svojim preobilnim znanjem fizike, sicer res malo prepozno, a iz srca, loti določanja vzdržljivosti, nekdaj prekrasne, a sedaj žal zlomljene veje.