Kako se navaditi na svoj obraz,

nanj se lahko samo privajaš.

Spreminja se s časom, s trenutki.

V ogledalu ga iščeš,

ljudem ga kažeš.

Kot jablana je,

malega vzgajaš, si ga ogleduješ,

oblivaš, umivaš.

V ogledalu se ga ne moreš nagledati.

V njem si oblikuješ vse vrste obrazov,

nazadnje se mu vedno smejiš.

Staršem to ni všeč,

opominjajo te na peklenščka,

ki se skriva zadaj.

Pretiravaš.

A iščeš, prav njega, svoj obraz!

Če se razcveti z mozolji

in se mu povečata še nos in brada,

ga karaš, kot jablano z mrčesom.

Ko doraste, zagledaš v njem

včasih radost, včasih žalost,

včasih materinsko srečo.

Objameš ga kot jablano, polno rdečih plodov.

Z leti začne veneti, a oči, polne miline, se zlivajo po njem.

Gube modrosti, žalosti, veselja so že zarisane.

Kaj hočeš, tvoj je.

Lahko ga spremeniš, polepšaš,

mu vzameš del sebe, del svojega življenja,

stopaš z njim vzvišen.

A pogled ni več tvoj,

čeprav ga nisi spremenil,

sam se izoblikuje,

po novem, lepšem.

Čas se navidezno ustavi.

A ura nam teče, teče,

kot jablani, kot Marjani Deržaj in Majdi Sepe,

kot Paganiniju in Rembrandtu …

A umetnikov obraz vseeno ostane,

v glasbi, v sliki …