UTRIPANJE TEME ZA  VEKAMI

Ja, seveda, razumeli bodo. Danes je pravi dan! Danes bom povedal in razumeli bodo!

Z lačnimi koraki je zavil na strmo pot proti vrhu. Na križpotju je še stala majhna kapelica. Začutil je, da mora natrgati cvetje in ga položiti na ..., ne, z njim zasuti kapelico. Zavil je na travnik, hlastaje je trgal pisane rože. Bil je vse lažji in šop cvetja v njegovih rokah vse večji. Zdelo se mu je, da postaja cvetlica v šopu, ki ga je držal v potnih rokah. Stekel je naprej in se ustavil v redki senci brezovega gaja. Stal je s povešenimi rokami, ki so podrhtavale v glasnem in hitrem bitju njegovega srca. In vse, kar je slišal, je bilo to bitje. Šele čez čas je zaznal druge šume, ki so se prepletali med seboj. Legel je v travo in zaprl oči. Bil je kot drevo, ki se mu treskoma lomijo suhe veje. Čutil je, da z njega odpada vsa teža zamolčanosti. Potem so šumi postajali vedno bolj uglašeni in mirni. Utonil je v spokojnost gaja. V utripajoči temi za zaprtimi vekami je postajal gaj. 

Ja, danes! Povedal bom, da ni nič drugače. Čutim, kako bodo zadržali dih, kako bodo sprva umaknili poglede in se jim bodo zatresle roke. Ampak, ko bodo izza globin svojih zenic priklicali zagrebene podobe, me bodo začutili kot enakost, enkratnost. In spet bomo, kar smo že bili. Ja, danes, seveda, danes bodo razumeli in sprejeli. 

Zaprtih oči je ležal med travami. Čutil je njihovo božanje in bilo je, kot da je že vse za njim, da ni več ujetnik na begu, da je ptica, ki leti proti gnezdu.

Nebo ga je gledalo z modrimi očmi. Pogled je bil topel in razumevajoč. Tako je nebo gledalo na vse ljudi, na vse. Tisti trenutek je to verjel.

Globoko je zajel zrak, pobral šop natrganega cvetja - njegove roke niso bile več potne - in vstal. 

Ja, kapelica. Zasuti jo s cvetjem, jo pobožati, se prikloniti, zahvaliti ...

Njegovi koraki so postajali krajši, utrujeni, kot bi se v travi preobilno najedli lahkotnosti in svobode. Pogledal je proti nebu, ki ga je še vedno gledalo z modrimi očmi. Toda  modrina je zadobila drugačen odtenek. Ne temnejši, bolj kovinski se mu je zazdel. In rože v njegovih rokah so povešale svoje pisane glavice. Samo gaj je ostal, kakršen je bil. Spokojen.

Pogledal je proti kapelici. Zdaj je postajala večja. Pred njegovimi očmi se je dvigovala visoko proti nebu. Spreminjala se je. Zadobila je podobo svareče iztegnjenega prsta. Še nekaj korakov in stal bo pred njo, spet ves majhen, prestrašen in sam. Rad bi zaprl oči in v utripajoči temi za zaprtimi vekami znova postal tisti mirni gaj. 

Ampak, saj ne bodo razumeli. Danes ne bodo razumeli! In morda tudi jutri ne. Ampak, kaj če sploh ne bodo razumeli? Kam bodo potem zagrebli enakost, enkratnost? In vse tisto, kar smo že bili?

Zdaj je bil že čisto blizu kapelice. Ustavil se je.

Kar smo že bili? Kdaj? ... Ja, ampak danes ne! Danes je vse drugače in stvari ni mogoče ponavljati. Ne danes, ne jutri. Nemogoče! 

Stopil je tesno h kapelici. Na dlaneh je spet začutil lepljivi pot.  Povesil je glavo in za hip zaprl oči.

Ampak, tema za zaprtimi vekami še vedno enako utripa in gaj je še vedno enako miren. 

S potno roko se je dotaknil kapelice. Bila je majhna, razmajana in vanjo je položil šop uvelega cvetja. Ni si je več želel zasuti z rožami. Ne. Nič mu ni pomenila. Bila je samo majhna, razmajana kapelica. Bila sta enaka. Stala sta tam, drug nasproti drugega, vsak v svojem svetu, vsak na svojem križpotju, vsak s svojimi šopki uvelega cvetja.  

Zaprl je oči in v utripajoči temi za zaprtimi vekami spet postal tisti mirni gaj.

Ampak, če ne danes, če ne jutri, nekega dne prav gotovo! Ja, seveda! Razumeli bodo.