Murka Kristan

RAZPOKA



Voda je spirala prah rdeče zemlje z njega in se mu med stopali vrtinčila kot sveža, svetla kri. Dolgo je stal pod prho, da mu je odplaknila še zadnjo utrujenost in pregretost od dela in sonca. Skoraj še moker je oddrsal v pritličje.

V ognjišču je prižgal ogenj, nato pa sedel v gugalnik ob kaminu. Skozi odprto okno so priplavali zadnji ščebeti ptic, šelestenje drevja in oddaljeno, komaj slišno grmenje. Pomislil je, da bi tukaj lahko večno živel, da bi tukaj lahko bil izpolnjen. Pregnal je te misli, vstal in stopil pred hišo.

Pogledal je mogočno, staro figo, ki je razkazovala svoje plodove s srebrnim oprhom, oljko, ki je ujela piš vetra v svoje zgrbančeno naročje, kamnit, še živ vodnjak, grm sivke, ki je dišeča zapeljevala. Ja, tukaj bi res lahko živel svojo večnost in bil izpolnjen.

Vse močnejši veter je prinašal črne oblake, v daljavi se je zabliskalo, da je nebo zlatozeleno zažarelo. Grmenje je prihajalo vse bliže.

Vrnil se je v hišo. Zaprl je okno in zopet sedel v gugalnik ob kaminu, kjer je ogenj še razigrano prasketal. 

Vstal je, ko je nenadni sunek vetra udaril ob stekla, da so prestrašeno zazvenela in je močan blisk razsvetlil črno praznino za njimi. Ozrl se je vanjo. 

Pa ni bila črna praznina. Zunaj je v bleščavi sonca stala kamnita hiša. Videl je mogočno, staro figo, ki je razkazovala svoje plodove s srebrnim oprhom, oljko, ki je ujela piš vetra v svoje zgrbančeno naročje, kamnit, še živ vodnjak, grm sivke, ki je dišeče zapeljevala. Zagledal je žensko in otroka in slišal njun smeh. Potem še moškega, ki je zaklical: »Živa, Žibo, pridita sem, na sonce! Oblaki ga bodo kmalu zakrili, tam daleč se že bliska in grmenje prihaja vse bliže.« Prepoznal je svoj glas, svoj obraz. Bil je on.  

Nenaden sunek vetra je udaril ob okno, da so stekla prestrašeno zazvenela in je za njimi zazijala črna praznina. Dežne kaplje so spirale prah rdeče zemlje z oken. Obstal je tam presenečen, zmeden.


Med kupi papirja na mizi je opazil fige s srebrnim oprhom. Ko je vstopila, je sedel in nemirno listal po slepi knjigi. 

»Dan! Živa, grafična oblikovalka.« Zasmejala se je in mu ponudila roko.

Obstal je presenečen, zmeden. Prepoznal je njen smeh, njen obraz. Bila je ona. 


                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net