V HOSTI

Zelo redko, samo včasih, ko si lase spenjam s paličicami, se še spomnim.

Razbojnikovi koraki so postajali vse hitrejši in vse tišji. Potem je v gozdu zavladala tišina. Slišala sem le planje moje krvi in gnevno bitje moževega srca. 

Vstala sem, otresla travo in zemljo s sebe, sunila lase z obraza in se počasi ozrla proti  možu. 

Njegove oči so prazno buljile vame, iz ust mu je polzela umazana slina. Glavo je povesil, da se mu je brada dotaknila prsi. Stopila sem bliže, on pa se ni ganil. Kar stala sem tam pred njim, molčala in ga opazovala. Zazdel se mi je majhen in ubog. Bil je nemočen in ponižan. Bil je sam.

Bila sem taka kot on.

In nenadoma se je v meni prebudila jeza vseh mojih zatrtih želja in upov, jeza majhnosti in nemoči. Nisem hotela, da se okiti z mojimi nemimi sanjami, da se me še kdaj polasti.

Stopila sem mu za korak bliže, pa se hitro obrnila in nedaleč stran zagledala svoje bodalce. Bodalo! 

Stiskala sem bodalo in trdno stopala proti možu. Z visoko dvignjeno roko sem obstala pred njim. Počasi se je premaknil in me pogledal. Zazdel se mi je kakor od drugod. Ni bil en sam, bila sta dva. V njegovih očeh sem prebrala kesanje in maščevalnost, pohlep in slo, ljubezen in sovraštvo. Kdo je? Sem v njem videla sebe?

Povesila sem roko in stopila za drevo. Vrv, s katero je bil privezan k deblu, je bila že razrahljana. Prijela sem za njen konec in potegnila, da se je napela in se mu zarezala v roke. Potem sem stopila predenj in mu še enkrat pogledala v obraz. Ni se spremenil, še vedno sta bila dva. Sklonila sem se, pograbila v pest listje in travo in mu ju besno tlačila v usta …

Ne vem, kako dolgo sem tekla, kako sem prišla sem. Ne vem, kje mi je noč vzela bodalo.  

Ko sem se zavedla, se je danilo. Bila sem sama in slišala sem le topotanje konj, ki je postajalo vse hitrejše in vse tišje.