IMAŠ IN NIMAŠ

Sedela je na tleh in nič ni mislila. Pred očmi so ji pobliskavali le utrinki. 

»Zdaj bodiva tiho, poglejva si globoko v oči in misliva samo na naju! Tako bova drug drugega ohranila v sebi. Za vedno!«

V praznem stanovanju, kjer je še dišalo po novem, sta odpirala darila.

Na eni izmed voščilnic, ki sta jih prejela, je pisalo »Stanovanje je kraj, kjer živiš, lahko pa je dom, kjer med rožami  bivajo vile«.

»Greeemo na mooorjeee!« je zapel z globokim glasom in se zasmejal. Med vožnjo  sta z otrokoma prepevala.

Sedela je na tleh in še vedno ni nič mislila. Nočna tišina je bila oglušujoča. Temo so le poredko zlomili žarometi avtomobilov in potem so sence zdrsele po steni. Sence. Zaprla je oči, kot bi hotela ubežati.

»Zdaj si poglejva globoko v oči ... za vedno ... bivajo vile ...«

Sedela je na tleh, ko je vstopil. Ni prižgal luči in nekaj časa sta molčala. 

»Pa kaj ti je? Kaj spet hočeš?! Pozno je in zdaj sem utrujen, ti prav tako, daj, vstani, greva v posteljo. Jutri, če hočeš, se lahko pogovarjava. Jutri bova imela čas ...« 

Kolikokrat sem ji to že rekel? Sem ji morda celo obljubil? Ampak, kaj bi govoril, saj ve. Ve!  In če, kaj potem, kako potem? Vseeno malo boli. Čeprav, kdaj že ...  kdaj že so bile tople njene roke in oči in njeno telo?  Nič ni ostalo. Potonila sva, izgubila sva ... se. Jutri se pogovoriva. Nima smisla, vsa ta praznina utruja. Imeti nekaj, česar pravzaprav nimaš, ubija. 

Ni odgovorila. Nekaj časa jo je še molče gledal, potem je šel in za seboj zaprl vrata sobe. Počasi je legel v posteljo in zaprl oči. Slišal je avto, ki je peljal po ulici in za zaprtimi očmi je le slutil svetlobo žarometov s ceste in sence, ki so zdrsnile po steni in potem je utonil v temo.   

Njegova roka je bila topla. Njegove oči so bile tople in njegovo telo je bilo toplo. In moje in jaz ... nekoč ... sva si drug drugega položila v podzavest, so še bivale vile, smo se smejali ...

V podzavest. Ja, v podzavest. Vedno bolj  globoko, skrito. In  vedno bolj daleč. 

Slišala je, kako je za seboj zaprl vrata sobe. Še vedno je sedela na tleh. Za trenutek jo je objela svetloba avtomobilskih žarometov s ceste in senca je zdrsnila po steni, potem je vse potonilo v temo.  Ampak zdaj se je zavedala svojih misli.

Imel je prav. V pod-zavest. Za vedno. Pravzaprav, saj že dolgo vem, da sva se nekje izgubila. Da imava nekaj, česar ni več. In česar ni, kako naj imava? Ampak, midva imava in nimava. 

»In spoznanje je pot,« si je šepetaje ponavljala še, ko je tiho odprla vrata spalnice.