Murka Kristan

ČEBULA



Čebulice sem, eno za drugo, položila v zemljo in jih zasula.

LES smo pripravili že prej, dosti prej. Lazili smo po gozdu in iz nega na vrt privlekli veliko suhih vej in dračja. Potem smo pripravili butare in sekali veje.

Bil je topel dan in bilo nam je lepo. Zrak je dišal po lesu in pričakovanje je naraščalo. Ko se zmrači, bomo prižgali kres.

Gozd je – kakor ljudje. Mokra zima je podrla marsikatero drevo, med svežim zelenjem so štrlele suhe veje in iz kličnih listov so se razvijala mlada drevesca. Nekaj se jih bo povzpelo do neba, nekaj jih bo preživelo in se upiralo, nekaj jih bo propadlo.

Bratje, podajmo si roke ... sem zabrundala predse.

Čebulice so vzklile in že visoko pognale svoje zeleno perje.

OGENJ je zagorel z visokimi plameni. Povezal nas je v svojih oranžnih odtenkih in pošiljal v temno nebo svoje drobcene, žareče otročičke. Rada bi jih prijela za roke in poletela z njimi.

Ogenj ve, kdo me je naučil vseh pesmi, vseh otroških iger in vseh hrepenenj. Čutila sem, da ju bo svetloba našega kresa dosegla in se ju bodo iskre dotaknile namesto nas. Bila sta z nami.

Čebula je lepo rasla. Razvijala se je v toplem in mirnem naročju.

ZEMLJA je dišala pod nogami in med mojimi prsti. Poletna ploha jo je namočila in zdaj je bila voljna.

Da bi vsaj zacvetel slak dvoma na osiroteli njivi in bi bila naša dejanja dež za suho zemljo, na kateri se razrašča plevel!

Čebulno perje sem pohodila. Po nekaj dneh sem čebulo izpulila.

KOVINA je že zarjavela in barva v luskah odpada. Jutri si bom nataknila rokavice, jo očistila in znova pobarvala. Belo. Mala Anja mi je ponudla pomoč.

Pomislim, da je moj drobcen prstan iz belega zlata mamino zadnje darilo. Potem je odšla.

Čebulna kita je vse krajša. Olupila sem predzadnjo. Zadnja je pognala zelene kali.

VODA je temna in hladna. Na otrplo gladino se lovijo odsevi golih dreves. Po nebu se vlečejo niti sivih oblakov. Anja me prime za roko, skloniva se in najina obraza se preslikata na mirno vodo. Še vedno sklonjena poberem kamen in ga vržem v akvarel.

Koncentrični krogi se širijo, vedno večji so in v njih potujeta najini podobi, ki se lomita na vse več koščkov.




                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net