MOJE VELIKO POTOVANJE

Sprva so bile samo pikice in črtice. Nerazločne in neznane. Potem so se jim pridružili še čudni krožci in loki, vse še vedno nerazumljivo, nerazpoznavno. Počasi je vse raslo, prihajalo mi je naproti. Postajalo je vedno bolj razločno. Potem sem spoznala: to so pisani metulji, ki vabijo na čudežno pot.

Tej poti se reče želja.

Lahko sem bila ciciban, ki teka za milnimi mehurčki, včasih mala čarovnica, ki ni mogla biti zlobna, je pa vedela nekaj malega o vevericah in o življenju. Lahko sem bila lupinica, s katero se je igral tako nenavaden muc.

Ampak, prišlo je poletje in konec otroštva. 

Lahko sem bila gimnazijka, prepričana, da preživlja  mladost v močvirju. Včasih sem šla v ulice mojega predmestja, kjer pod kužnim znamenjem šepetajo odmevi samotnega jutra. Včasih, ko je noč daljša od upanja, stečem po poti vrnitve, po poti bega. Hoja skozi temo mi odkriva pota do človeka in spoznavam, da celo orli potrebujejo zalet. Mrzla reka pa še vedno odseva podobe mojega sveta.

Vendar, narava ima vselej prav. Os življenja ni dolgčas, še najmanj je to kapital. V kletki svobode  se  zdi, kakor da smo iz sna in budnosti, idiot, nesrečniki, čudaki, hlapci. Zato so vse minute strahu  kot izštevanja. 

Sredi zemlje stojim in potopljeni mesec je kot kruh moje matere. Nekje žalostni virtuoz igra menuet za kitaro. Porumeneli listi nosijo oddaljeni pogled, zgodbe od A do Ž, usodne odločitve, prvotno besedilo življenja. Izgubljeni zapiski, najdeni sedem let pozneje, so kot kamen na nebu, kot poganjki in kalčki. Lahko so celo kot prehod vračev.

Roboti jutranje zore odpirajo vrata v poletje in človek z zamudo piše učbenik življenja.

Besede so pisani metulji, ki vabijo na čudežno pot. Zvabili in zapeljali so me nanjo. In še vedno potujem.