Mojka M. Premru

IMELA JE VSEGA DOSTI IN ...

            (Camargue)


Ostati   ujeta med tangente njegovih rok,

           k i ne vedo, kdaj udarijo,

           zadeta od puščic njegovega ljubosumja,

           ki že hote prizadenejo?

Ostati   ranjena od njegovega zaničevanja,

           ki čaka v kotih starega stanovanja,

           od njegovih obljub,

           ki čarajo kroge novega jutri?

Ostati  ali  oditi?

Vabi jo bleščeče barvita Provansa s svojim gričevjem,

           z mistralom, ki osvežuje azurno nebo,

           z zrakom, dišečim po akacijah in sivki,

           s polji, ki rdijo od makovih cvetov,

           z mesti, stisnjenimi za mogočnimi obzidji,

           z vodnjaki, ki se bohotijo sredi glasnih trgov,

           z muzeji dragocenih platen velikih slikarjev,

           s samostani, ki še nudijo hlad na praznih hodnikih,

           s katedralami, ozaljšanimi s kamnitimi čipkami,

           z arenami, ki še kričijo junaške igre,

           z akvedukti, ki so davno odslužili namenu,

           z gradovi in trdnjavami, pričami zgodovine,

           s cestami, ki, obokane z alejami platan, vodijo 

           mimo slikovitih jasminovih nasadov in poljan sončnic,

           mimo radodarnih vinogradov in srebrnih oljkovih  gajev,

           proti morju,

           v obledelo lepoto stepi slične pokrajine,

           divjine, prepredene s plitvimi potoki in kanali,

           površine, posajene z riževimi bilkami,

           na šahovska polja solin,

           v območje širnih zelenih pašnikov, z ločjem zaraslih lagun,

           mirnih sladkovodnih jezerc in skrivnostnih slanih močvirij,

           morskih sipin, poraščenih s čopastimi šopi ostrih trav,

           vztrajnimi dežnikastimi pinijami, nizkim brinjem 

           in luskastimi tamarišami.

Ostati   ali   oditi?

           Čaka jo delta, skozi stoletja ustvarjana z naplavinami Rona,

           kjer je domovanje nešteto živalskih vrst,

           redkih morskih ptic in močvirske divje perjadi;

           takih, ki jih ni najti drugod,

           tistih, ki ostajajo tu vse leto in

           onih, ki se ustavljajo med potjo na jug ali sever;

           kjer race počivajo podnevi v slanih lagunah,

           se pod večer vračajo v sladke vode po hrano,  

           da so med letom tarča lovčeve puške;

           kjer je tišina neskončnega prostora popolna,

           dokler je ne zmoti jata vreščečih gosi,

           ki se selijo v spreminjajočih, plapolajočih trakovih

           čez širno nebo;

           kjer med visokonogimi postavami v skupinah

           spoznaš plamenca, ko se v svoji lahkotni hoji prestopa

           po plitvinah lagun, kot bi poplesaval in

           ko razkazuje svoje živorožnato perje med snubljenjem ali

           ko na opozorilni klic vzleti s svojo jato v zavetje;

           kjer se prosto pasejo črede nizkih črnih bikov,

           z lirasto zakrivljenim rogovjem, ki jih redijo za

           folklorne festivale in bikoborbe, brez prelivanja krvi;

           kjer trdoživi, domorodni, na pol divji konji,

           ki spremenijo svojo črno ali rjavo barvo v

           srebrnkastosmetanovo šele, ko odrastejo,

           uživajo svobodo svoje igrive vihravosti.

Ostati   ali   oditi?

Včeraj  je   odšla.    Za vedno.    Za lepoto.



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net