MLADOST V NEKEM SLOVENSKEM MESTU     

Na obrobju mesta dve zrcalni, spojeni stanovanjski zgradbi pod grajskim hribom. Vse stavbe vzdolž ulice segajo bliže k cesti, le pred to, zadnjo, se šopiri širok pločnik. Zato pa balkoni v pritličju na drugi strani hiše ne morejo dihati, ker so preveč stisnjeni ob terasasto škarpo. Ta jemlje tudi dnevno svetlobo, tako da je treba spomladi in jeseni prižigati luč že zgodaj popoldne, pozimi pa mora goreti ves dan. Zgoraj po pobočju hriba, v višini slemena rdeče strehe, vodi nad tremi vrstami teras, od katerih je vsaka naslednja bolj odmaknjena od hiše, pot na grad. Ob njej rastejo visoke smreke, ki skupaj s škarpo branijo radovednim žarkom sonca skozi okna pogledati v prostore, obrnjene na južno stran.

V obeh hišah živijo družine z otroki različnih starosti. Tisti večji se ne udeležujejo iger, ker pridno študirajo ali hodijo na promenade ali pomagajo staršem. Vsem ostalim je igra skoraj dolžnost, takoj po šoli, kadar je dovolj časa do kosila, ali pa po njem, ko so narejene naloge in je večer še daleč.

Otroci se lahko igrajo na dvorišču ob hiši, kadar tam ne visi oprano perilo na križem kražem prepletenih vrveh, ki jih je treba vsakokrat pobrati in zviti ter znova napeljati. Vendar je obešeno perilo najprimernejše za skrivanje, seveda, dokler te ne odkrijejo odrasli. Pozimi, ko bi perilo lahko zmrznilo, kraljuje na dvorišču sneženi mož z loncem na veliki glavi. To je eden od loncev, ki ima že preveč lukenj, da bi ga bilo moč zaflikati. Piskrovez sicer prihaja nekajkrat v letu tudi v to ulico. Že od daleč je slišati njegovo kričanje: »Nože, škarje brusimo inu lonce flikamo!« Lotil se je tudi že popravila marele, če ga je gospodinja za to prosila. Delavnico ima kar na stopnišču, ki z velikimi okni gleda na cesto. Stopnišče je pogosto tudi bojno polje, kjer se otroci fižolčkajo.

Na podstrešje je otrokom prepovedano hoditi, pa kaj, ko je prepovedano najslajše. Včasih kdo od njih izmakne doma ključ, 

potem se potiho odpravijo gor in preiskujejo staro šaro v upanju, da bodo tokrat našli kaj zanimivega.

V hiši se dogajajo še druge stvari. Vsaka družina ima v spodnji etaži, ki ji pravijo klet, svojo drvarnico. Pozno poleti pripeljejo naročena drva in jih zmečejo na pločnik pred majhno odprtino z loputo. Otroci vedo, da tistega dne ne bo igre. Debela polena je treba zmetati skozi odprtino v ozek hodnik, potem jih je treba pobirati s kupa in znositi ter zložiti v drvarnico.

Nekaj tednov kasneje pripeljejo še naročeni premog. Tega je treba z lopato preložiti s pločnika v skledo, jo skozi odprtino podati drugemu, ki jo ponese v drvarnico in tam izprazni na kup. K sreči je treba opraviti to težaško delo le enkrat v letu.

V kleti je zraven zaklonišča, kamor so se zatekli stanovalci takrat, ko so rjovele sirene, pralnica s cementnim koritom in kotlom. Pod njim je treba zakuriti, da se perilo v vodi prekuha, ga z veliko uhalnico preložiti v korito in v mrzli vodi večkrat izprati. Vsaka gospodinja v hiši ima za žehto svoj dan. Tudi otroci - Zakaj samo deklice, dečki pa ne?! - morajo pomagati drgniti na ribežnu manjše kose perila in jih prekuhane še izpirati.

Na širokem pločniku pred hišo se otroci radi lovijo, preizkušajo ali je kaj trden most, skačejo po eni nogi s polja na polje s kredo narisanega ristanca ali se igrajo z žogo med dvema ognjema.

Na grajski travnik odidejo, kadar imajo dovolj časa in vedo, da jih starši še ne bodo tako kmalu poklicali s kakšnega okna. Travnik je poln rož. Deklice jih nabirajo, da jih prinesejo domov. Tako kot fantje, tudi one rade grizljajo kislice ali ob robu gozdička spomladi iščejo prve zvončke in dišeče vijolice, poleti maline in robidnice, jeseni kostanj pod visokimi drevesi. Pozimi je travnik živahno sankališče in tudi smučišče. Otroci neutrudno cele popoldneve vlačijo sanke po pobočju navzgor, da se lahko veselo zapeljejo navzdol.

Kadar se naveličajo grajskega hriba, se otroci odpravijo na Golovec. Čez most pridejo po stopnicah do železniške proge. Včasih kateri od njih pokaže svoj pogum s tem, da hodi po tirih, ko se v daljavi že slišijo piski lokomotive. Najpogumnejši je tisti, ki odskoči s tirov v trenutku, ko se vlak že prikaže izza ovinka. Pogumen je tudi tisti, ki si upa na bližnjo njivo po koruzne storže.

Za pohod po Golovcu ni treba poguma, ampak vztrajnost. Zvedavosti pa otrokom tako ali tako nikoli ne zmanjka. Tod lahko odkrivajo tudi živalski svet: močerada, martinčka, razne žuželke, ptičja gnezda z mladički, koze v oboru pri spodnjem kmetu ali kravjo družino v hlevu zgornjega. Pri obeh pa imajo majhne mucke, ki se pustijo božati in jemati v naročje.

Najraje od vsega pa se otroci igrajo ravbarje in žandarje na poštarskem vrtu, kjer ležijo in stojijo razmetani ali v skupinah veliki leseni koluti. V njihovo notranjost ali med njihovimi ogromnimi telesi se da skriti tako, da te nihče ne najde. Tudi lastnik sosednjega sadovnjaka ne. On straži dve češnji, ki stegujeta rdeče ozaljšane veje preko ograje. Kljub njegovi palici in kričanju, se ga otroci ne boje, saj vedno pravočasno zbeže pred njim v svoj čarobni svet.