SESTRI
Preprosta kuhinja s staro kredenco na levi. Na sredini miza s štirimi stoli. Na desni polovici odra star štedilnik.Na klopi ob štedilniku ždita dve starki v sivem. Skozi s križi zamrežena okna pronica pojemajoča večerna zarja.
MLAJŠA SESTRA: Kako mračno je tukaj ...
STAREJŠA SESTRA: Nikar ne prižigaj luči! Spet so podražili elektriko.
MLAJŠA SESTRA: Kaj bova večerjali?
STAREJŠA SESTRA: Kruh, nadrobljen v mleko.
MLAJŠA SESTRA: (Vstane, gre h kredenci, odpre spodnja vratca.) Mleka je zmanjkalo.
STAREJŠA SESTRA (nestrpno): Seveda, ko pa z njim hraniš tudi sosedovo mačko. Miši naj lovi, vse polno
jih je na skednju.
MLAJŠA SESTRA: Premajhna je še, da bi lovila. Pa tudi popije zelo malo, vsega dva naprstnika mleka ... Čaj
bom skuhala. (Premakne lonec z roba štedilnika na sredino, nalije iz ročke vodo vanj, vrže poleno v štedilnik,
gre h kredenci, vzame iz nje belo platneno vrečko, v kateri je posušeno lipovo cvetje. Pripravlja čaj. Starejša
sestra ji gleda neprestano pod prste.)
STAREJŠA SESTRA: Tudi lipovo cvetje nama bo kmalu pošlo. Posušila si ga manj kot prejšnja leta ... Mar
še zdaj ne veš koliko ga preko zime pokuhava ...
SESTRA: Vse spodnje veje sem dodobra oskubla. Visoko po lestvi pa si nisem več upala. Lahko bi padla.
STAREJŠA SESTRA: Kaj boš padla, saj nisi otrok! Vse manj se trudiš ...
MLAJŠA SESTRA: Pa bi ti splezala na lipo, kdo ti brani!
STAREJŠA SESTRA: Starejša sem od tebe in visok pritisk imam.
MLAJŠA SESTRA (razdraženo): Od vekomaj, kolikor je meni znano! Že tri četrt stoletja se izgovarjaš na
svoj pritisk, da tako lahko vse druge priganjaš k delu, le sebe ne! (Jezno vstane, stopi h kredenci, vzame iz
zgornje steklene vitrine na pol dogorelo svečo, jo prižge in odnese na mizo.) Če ne pustiš prižgati luči, naj
gori vsaj sveča. V spomin ...
STAREJŠA SESTRA: Komu v spomin?
MLAJŠA SESTRA: Najinemu življenju! (zagrenjeno) Vse večere čepiva tu kot dve premočeni ptici na vereji,
zunaj pa je veselo in živahno ... Zapravili sva svoji življenji.
STAREJŠA SESTRA: Ne česnaj neumnosti!
MLAJŠA SESTRA: Da, tako je! (Besno upre prst v sestro.) Pravzaprav si ti uničila moje življenje. Odgnala
si vse moje snubce ...
STAREJŠA SESTRA: (zlobno): Česa ne poveš?! Snubce sem ti odgnala? Pa kakšni so bili ti tvoji silni
snubci? Pijanci, kvartopirci, postopači ...Pijanci, kvartopirci, postopači ...
MLAJŠA SESTRA: Ni res! Jožko že ni bil tak!
STAREJŠA SESTRA: Jožko, Jožko, zmeraj ta Jožko! Kdaj si boš končno vtepla v to trmasto butico, da je šla
Jožkotu po glavi samo Amerika in da ni nikoli mislil na nič drugega kot na to, kako bi jo čimprej popihal od
tod ...
MLAJŠA SESTRA: Zmišljuješ si, pokvarjenka! V Ameriko je odšel šele potem, ko si mu prepovedala
prihajati v našo hišo, češ da sem neozdravljivo bolna in ne bom mogla biti nikomur žena ... (Prične jokati.)
STAREJŠA SESTRA: (osuplo): Kdo ti je to natvezil?
MLAJŠA SESTRA: Njegova hči. Za božič je prišla na obisk k sorodnikom. Njej je povedal, zakaj se pred
davnimi leti nimogel poročiti z dekletom, ki ga je ljubil ... Sebična si, podla, umazana ... (Joče, nato stopi k
stolu, si ogrne velik kvačkan plet in gre k vratom.)
STAREJŠA SESTRA: Kaj pa čaj? Ne boš večerjala?
MLAJŠA SESTRA: Kar sama si postrezi! In odslej ti ne bom več dekle špilala, kot sem ti jo vse svoje
življenje ... K sosedovim grem.
STAREJŠA SESTRA: (Tuhta, s težavo vstane s klopi, stopi h kredenci, vzame iz vitrine skodelico, oddrsa k
štedilniku, se vrne po sladkor, gre nazaj k štedilniku, nalije si čaj in ga počasi sreba.): Še z lastno sestro je
danes težko živeti, kaj šele s kom drugim ...