SYLVII  PLATH

Vse smrti so na                    

koncu si podobne:

razidejo se

demoni osebni,

neznosna peza

zdrsne kot peresce,

srce pogasne glasbo

v lastnem domu,

vse se razblini,

poravna, potone …

Življenje tisto je,

kar nas ločuje;

dobila v zibel si

talent, lepoto,

zrcalo svetlo,

zgodaj zarošeno,

pošastno breme,

venomer prisotno,

škrlatno senco

na peruti lahni …

Kdo sem, da tvoj

napev me muči,

v pomenih dvojnih

zasledim molitev,

in bes občutim

do pesjanov slepih,

ki še po smrti

blatijo ti lice,

iz temne bede

kujejo cekine …

 

Sylvia, roža pod 

Brezčutnim ivjem!

Kdor luč je dal, jo

vsakomur odvzame,

a tu in tam le

naredi izjemo.

Od mrtvih vstajaš

z vso svetlobo svojo

in poješ dalje

pesmi pretresljive …