Marta Pavlovič

KOSTANJI



Pomisliš kdaj na

drevored kostanjev?

Cvetovi kot lampiončki

so žareli,

v dlani so listi

tvoj šepet zajeli,

globoka senca je

oči temnila.


Kostanji rasli so

od vzdihov vročih,

od solz in smeha

in obljub srca …

Obstajala tedaj

sva le midva,

pod krošnjo varno,

z glavo nad oblaki.


Drevesa zdavnaj je

nekdo posekal.

Kjer pele ptice so,

beton odmeva,

v drugačne lučke

mesto se odeva,

pozabljena sva

midva in kostanji.


Kjer zdaj živim,

krasijo breg ta debla,

spomin napaja vonj

meden, grenak.

A v moje dni se tiho

spušča mrak

in dež cvetov rosi

na dlan uvelo.



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net