ČLOVEK SE PRIVADI SVOJE KOŽE,

  SVOJEGA NOSU, SVOJE LEPOTE …

V času, ko so se druge deklice razcvetele kot španski bezeg v maju, se ona ni mogla privaditi svoje kože. Bila je neopazna, drobna siva miška, mršava kot zapuščen vrabček na vaškem plotu. Če se je še tako vzpenjala na prste in privzdigovala koščena ramena, pri uri telovadbe je ostajala zadnja v vrsti. Z ničemer na sebi ni bila zadovoljna.

Postavila se je kdaj pred ogledalo v spalnici svojih staršev in se ogledovala. Nič. Spredaj dila, zadaj ploh! Dolgi kiti sta jo delali še bolj nedoraslo. Večina oblek, podedovanih po sestričnah, je visela na njej kot na strašilu sredi koruzne njive. Take je nihče ne bo maral!

Poletje je dahnilo na prag, ko je šla ob cerkvenem prazniku s prijateljicami na veselico. Leseno plesišče je bilo okrašeno s smrečjem in bršljanom, oder za godbenike se je kitil z živobarvnimi cvetovi iz krep papirja. Dekleta in fantje so stali v ločenih gručicah in se skrivaj ogledovali. Prišli so muzikantje, harmonika, klarinet, kitara, in gručice so se nemirno zganile, vzvalovale …

Od nekod je prikolovratil Dominik Kusov, visok, koščen fant z zašiljenim dolgim nosom in temnimi lasmi, začesanimi z osladkano vodo. Veljal je za dobrega plesalca.

»A ti, tamala, sploh znaš plesati?« jo je odkril v ozadju skupinice.

»Ne znam.«

»Naučil te bom! Samo poslušaj me in posnemaj moje korake: prvi je dolg, drugi kratek, na mestu …! Nič ne glej okrog sebe, vsi so bili enkrat začetniki!«

Zaigrali so valček in Dominik jo je ponesel čez plesišče, kot bi bila lutka iz izložbe otroških oblačil. Najprej je bila vsa trda, napeta kot struna, nesproščena. Vsakič, ko je soplesalcu pohodila špičake, se je zdrznila. A Dominik je bil predober plesalec, da bi se zaustavljal ob takih malenkostih.

In potem se je nenadoma vse spremenilo. Plesišče se je razširilo, podaljšalo nekam proti gmajni, lesketajoči se od cvetov divjih rož. Razmaknili so se holmci in griči, zadišalo je po smoli borovcev in ciklamah. Preprostemu orkestru so se pridružile violine, klavir … Glasba se je dvignila nad plesišče, objela ogromne kostanje ob poti, pobožala brezpotja. En daljši korak in en kratek, in spet en daljši … Tako – do večnosti.

»Plesalka boš, da malo takih!« jo je Dominik zbudil iz sanj. »Le še zrasti moraš …«

Na jesen se je preselila v mesto ob morju, pričela je obiskovati srednjo šolo, zrasla je, se zaoblila. Iz bledega, brezobličnega popka se je izvil svilen cvet s svilenim srcem. Privadila se je svoje nove kože, svojega nosu, svoje lepote … In plesala je več kot eno samo poletje.