Marta Pavlovič

ZASLEDOVANJE  LEPOTE



Vstal je pred jutrom in se neslišno kot panter odtihotapil čez prag. Tišina je bila tako globoka, da je slišal topotanje lastnega srca in šelestenje presušene poletne trave pod nogami.

Zgrbančena debla oljk ob poti so bila podobna klečečim starkam z visoko dvignjenimi rokami. S podolgovatih, zašiljenih lističev biblijskih dreves je neprestano sipalo motno srebro. Grmiči rožmarina ob zidu so kot ogromni ježevci prebadali temo. Pod težkimi, baldahinskimi  listi figovca se je nekaj zganilo in tiho zaščebetalo. Za pesem je bilo še prezgodaj. A za petelina iz vasice onkraj dobov je bila ura pravšnja. Na vso moč je zakikirikal, počakal, da mu je odgovoril drugi, in zapel znova. V bližnjem vinogradu se je zadrl fazan, rezko in prestrašeno, kot bi se mu sanjalo o lovskem pogonu. Morje v zalivu je molčalo, le tu in tam se je droben valček leno zakotalil na breg in obliznil bele kamenčke med skalami. 

Sedel je na prod, topel od poletne noči.

Ob tej uri je imelo morje barvo zrelega jajčevca, lesketalo se je temno, skrivnostno, vzbujalo je strahospoštovanje. Bleščeče na površju, zamolklo in skrivnostno v globinah. Nebo zgoraj je spominjalo na ogromno svinčeno kupolo, na katero je star mojster s filigransko natančnostjo zarisal ozvezdja. Desni rob slike je senčilo nekaj temnejšega od noči. Bile so pinije, posajene nad bregom, ob rob zaliva. Ogromne, nepremične košare na pecljih. In murva za njegovim hrbtom, vsa tiha v brezvetrju, se je vzpenjala kot mogočna čadasta perut, okamnela v  letu.

Nič se ni dogajalo na nebu ne na zemlji. In vendar je bilo zanj tu nekaj silno vznemirljivega, enkratnega. Vse je bilo prežeto z notranjo čarobnostjo in pomirjajočo spokojnostjo. Celo gibi morja so bili mehki. Rojeval se je dan.

Sedel je na sipini in potrpežljivo čakal. Od nekdaj se mu je zdel čas, ko se noč poslavlja, a  se še ne poslovi, in se svetloba poraja, a se še ne porodi, najlepši del dneva. Mnogokrat se mu je zdelo škoda prespati te dragocene trenutke. 

Bil je zasledovalec lepote. Zaljubljen v morje. 

Čakal je jutranjo zarjo in trenutke, ko se poletna noč potopi na dno zaliva. V sebi je začutil posebno radost, ko so pričela ozvezdja nad njim bledeti, tema na vzhodu pa se je umaknila sinjemodrikasti svetlobi in nežni rožnati progi, nazobčani s poraslimi istrskimi griči in dvema zvonikoma v daljavi. Ves svet je pričel spreminjati barve … Na gladini se je zarisal medel odsvit bližnjih dreves. 

V otrplost prihajajočega jutra sta od juga prijadrala dva prosojna, bela oblačka, puhasta in mehka, kot bi predica razprostrla nekaj nežnih kosmov volne čez obzorje. Skozi to kopreno se je pričelo precejati nešteto toplih barv, od nežno rumenkaste do oranžnordeče, od rahlo višnjeve do barve divje ciklame. Svetla proga na vzhodu se je razširila v trak, ta je spolzel čez nebo kot čaroben prt, ki ga gospodarica neba z neskončno potrpežljivostjo pogrinja preko praznične mize. Tista razpotegnjena oblačka sta se spremenila v nekaj rebri oblakov, prežarjenih z ognjenimi in bakrenimi barvami. Morje je postalo smaragdno zeleno.     

Iz naročja je dvignil neko sivo napravico in pričel snemati.  

Jutro je privabilo tudi druga živa bitja. Prileteli so galebi, nerodni na kopnem, virtuozi v zraku in na vodi. Čez nebo so se razposajeno pognale morske lastovke, umite v prvi sončni svetlobi. Dva kormorana brez vsake družbe sta odmaknjeno ždela na obrežju in oprezala za drobnimi račkami z belimi ovratniki, ki so drsele v špalirju po gladini. Izza valobrana je priplul star čoln.

»Loviš ribe?« je zavpil brkat ribič.

»Ne, jutro!«

Posmejala sta se drug drugemu in si mislila vsak svoje.

Tedaj se je mlečna hostija odlepila od obzorja in jutro se je razcvetelo. Rahel zmorec je zaplahutal krmežljava spuščena jadra v zatoku in nakodral morsko gladino. Zasledovanje lepote je bilo za tisti dan končano …  



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net