SPOMIN

   Potrka in vstopi hkrati, ne da bi počakal na privolitev. Tako drzen in nepredvidljiv je tale moj spomin. Včasih jih plane kar več naenkrat; prerivajo se, zasipavajo me kot cvetni lističi spomladi ali snežinke pozimi, popolnoma si me prilastijo in me posrkajo v svoj vrtinec. 

   Bilo je konec sedemdesetih, ko je mladež trumoma drla v Trst in Videm. Samo tam so imeli dovolj tesne in ustrezno niansirane kavbojke zanjo, lepo oblikovane mehke čeveljce, raznobarvne puloverje in raztegljive majice pa dolg seznam bleščečih drobnarij. Plima je zajela tudi našo družino in z enega takih adrenalinskih potepov se je na mizo prikotalil ananas. Ravno prav zrel, podobon velikemu, okroglemu storžu s tesno zaprtimi medenozlatimi luskami in našopirjeno zeleno perjanico na vrhu. Kar usta sem odprla od prijetnega presenečenja in ko ni bilo nikogar v kuhinji, sem skrivaj malo popestovala sadež v naročju, kot bi poujčkala okrogloličnega dojenčka.

Po kosilu je hčerka razrezala ananasovo sredico na tanke okrogle rezine, podobne kolačkom, ki smo jih včasih privezovali na božično drevesce. Ko sem odgriznila majhen košček slastnega sadeža, skozi katerega je presevalo sonce nekih daljnih krajev, se je v meni nenadoma sprožila vzmet, ki odpira vrata skrinje spominov. Od kod poznam ta okus, ta vonj? Nikoli še nisem jedla ananasa, še videla ga nisem nikoli od blizu. Se ga spominjam iz enega svojih  prejšnjih življenj ...?

Zaprla sem oči in se prepustila nemirnemu jezdecu, ki je v imenu mojega spomina zdirjal v preteklost in iskal sledi po abecednem vrstnem redu, zaporedju števil, po obrazih, barvah, otipu, vonju ..., po letnicah in obletnicah, ki sem jih  pustila za seboj.

»Ti ni všeč?« je zaskrbljeno vprašala hčerka.

»Oh, pa še kako mi je všeč, le spomniti se ne morem, od kod poznam ta okus ...«

Tedaj se je jezdec nenadoma sunkovito zaustavil in zakopal kopita v razkritje.

Bilo mi je pet let, ko je oče nekega večera prinesel  domov manjši paket z napisom UNRRA. Na njem je z velikimi črkami pisalo še: NOT TO BE SOLD OR EXCHANGED in midva z bratcem sva hkrati pomislila, da so v paketu soldi, denar. Bila pa je to le prepoved prodaje ali zamenjave, ki je od julija 1945, ko je v tržaški zaliv priplula prva ladja z dobrodelno pomočjo, spremljala vse pošiljke z napisom UNRRA. Poleg mleka v prahu in oranžnordečega topljenega sira je bila v paketu tudi ena sama pločevinka ananasovega soka. Nikoli prej ne pozneje je oče ni prinesel, a bilo je dovolj, da sem si njeno vsebino, zlasti okus, zapomnila za vse življenje.