KATERA OBREŽJA ME ČAKAJO, MENE, SANJARKO?

Posebne sorte sanjarka sem: besede sanjam. Odkar poznam črke, so knjige moje pribežališče, namišljen kotiček, kjer se za tujimi besedami skrivajo svetloba, mehkoba in tolažba. Knjig ne prebiram, opajam se z njimi, zasvojena sem z branjem. Počasi, zelo počasi in z užitkom srkam vrstice in odstavke, vpijam jih vase in se pozneje vedno znova vračam k stranem, kjer je napisanega kaj lepozvenečega, pretresljivega, enkratnega ... 

Besede iščem ... 

Da bi gostolele kot ptice v bukovem gozdu, šumljale kot borovci nad mestom, škrebljale kot dežne kaplje po skodlasti strehi, da bi plivkale kot morje v brezvetrju ... Morale bi odzvanjati kot čaroben glas violine, kot najnežnejše poigravanje klavirskih tipk v brezmejnem prostranstvu, kot globoko občutena glasba tankočutnih, predanih godcev, kot samoten napev ciganov, večnih nomadov. 

Besede odbiram ...

Tople, čiste besede, namenjene razumevajočim, občutljivim ljudem, ki jim nista tuja bridkost in grenkoba, in se jim ne bodo zdele plehke, sentimentalne. Žuboreče, osvežujoče besede, podobne studenčnici, da si z njimi odžejaš srce, da te odobrovoljijo, ne da bi imele okus po napihnjenem, patetičnem. Mile besede, polne ljubezni in razumevanja, ki te popeljejo domov, v materino naročje; lahko se zaviješ vanje, počivaš v njih, si v njih oddahneš od življenja.

Besede premlevam ...

Morda najdem take, ki se mi bodo pustile zakotrljati v svet, pri tem pa bodo drobno odskakovale od tal in še drobneje cingljale. Očiščujoče besede, ki bodo odprle duri najbolj skritih kamric v duši, jih prezračile, napolnile z mavričnimi barvami in mamljivim vonjem. Vedre besede, ki samodejno raztegnejo usta do ušes, se hihitajo kot deklice pod korom, rezgečejo kot žrebci v divji stepi ...

Besede preizkušam ...

Rada bi našla okrogle, gladke besede, ki zdrsnejo z jezika kot metin bonbonček, navdihujoče besede, ki bi same od sebe dvignile zapornice in sprožile plaz drugih besed, ene lepše od druge. Všeč bi mi bile tudi tihe, mirne, sproščene besede. Ob njih bi se počutila, kot da mi je nekdo položil roko na ramo: »Postoj! Ne dirjaj tako naglo skozi življenje ...!«

Verjamem, da bi večino teh besed tudi našla, če na mojem bregu ne bi domovala žalost. A kamorkoli se ozrem, vsepovsod se kot mlečnobleda jutranja meglica ob reki  raztezajo njena krila. Ko že mislim, da bo odletela drugam, samo zaplahuta z dolgimi rokami in občepi na obrežju. In posrka večino vedrih, razposajenih besed. 

A vztrajam ...

Prave besede iščem ... Ko jih bom našla, bom napisala knjigo o svojem sinu.