Marinka Čampa

PRIČAKOVANJE



Danes je že štirinajsti dan, kar sem sama doma. Prvi teden sem se zares sprostila. Delala sem samo tisto, kar sem hotela. Nisem lenarila, le nobenih obveznosti ni bilo, čisto sem bila odvisna sama od sebe. Nedeljski izlet v naravo, nekaj zmenkov ob kavi, brezskrbno nakupovanje, res sem uživala.

Ko je minila tudi druga nedelja moje prostosti, sem se spomnila, da je tudi v dvoje lepo. Sprva čisto malo, potem pa sem ga vedno bolj pogrešala. Že cel teden me ni poklical. Simobil je spet zatajil! Tudi v vzhodni Afriki nima povezave! Samo čakam lahko, da bo minilo še teh nekaj dolgih dni. 

Predzadnji dan sem se domislila; napisala bom telefonsko sporočilo in mu ga poslala. Ko bo zveza spet delovala, bo prebral:

»Rada te imam in pogrešam te!«  

Tolikokrat prej sem že hotela reči: »Rada te imam,« pa nisem. Besede so ostale v grlu, v zraku, ne vem, nisem mogla. Zdaj so zapisane.  Brž sem pritisnila tipko »pošlji«. Zadovoljna sem bila sama s sabo. Živela sem samo še za jutrišnji dan. Pričakovanje je nekaj najlepšega!

Sobota zvečer na Brniku. Letalo je že pristalo. Popotniki prihajajo.  Zagoreli, nasmejani, z velikimi nahrbtniki na ramah. Vsi so že tukaj. Objemi, poljubi, solze sreče ob snidenju z domačimi. Le njega ni. 

»Kje pa je Martin?«

»Prtljago so mu zgubili, napisati mora prijavo.«

To še ni najhuje, da bo le prišel.

Naenkrat ga zagledam med vrati. Nekam zaskrbljen je, ne vidi me.

»Živjo! Tukaj sem!« mu pohitim naproti. 

Kot bi se mi hotel izogniti, se mimo mene odpravi k svojim sopotnikom. Nekaj se pogovarjajo, preverjajo, zapisujejo.  

Obstanem. Sesuta sem. Ne morem več. 


Štirinajst dni naporov je za nami. Osvojili smo Kilimandžaro. Vsi ne, ampak meni je uspelo. Tri dni smo se vzpenjali proti vrhu. Zadnjih sto metrov na gori je bilo zares težko. Počasi sem prestavljal noge, se spotikal, kakor v megli sem videl vrh pred seboj. Ko sem ga dosegel, sem komaj še vedel zase.  

Na povratku ni bilo nobenih težav več. Do večera smo bili že v hotelu. Kako je prijala topla prha!  Malo me je jezilo, ker nisem našel mobilnega telefona. Najbrž bi bilo prav, če bi jo poklical. Ah, predolgo bi trajalo, da preiščem vse žepe. Bo že nekje! 

Na Brniku sem ugotovil, da mojega nahrbtnika ni. Treba je bilo napisati prijavo, nisem pa imel svoje številke, ker smo prtljago oddali kot skupina. 

»Poskušajte ugotoviti še številko, tako bomo laže iskali. Jutri nam sporočite,« je svetovala prijazna uslužbenka.

Odhitel sem za svojimi sopotniki. Dva sta že odšla. Moral ju bom poklicati po telefonu. Dobil sem seznam in osem podatkov o prtljagi, dva bom dobil jutri, enajsti pa bo moj. 

Tako. To je opravljeno. 

No, kje pa je zdaj ta ženska!


P. S.  Nahrbtnik so mi pripeljali čez dva dni, mobilnega telefona pa v njem ni bilo.  



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net