Majda Horvat

MOJ ANGEL



Sprehajam se po zasneženi poljani. Sama. Popolna tišina.

Nenadoma sem v nekem drugem času, drugem prostoru. Zagledam majhno deklico, ki sedi ob topli peči. Poleg nje starejša žena z zgubanim obrazom, živahnimi očmi in skoraj prosojnimi, dolgimi prsti, nežno boža deklico po zlatih laseh. Obe gledata skozi majhno okno v mrak, ki se počasi spušča, in snežinke, ki neslišno padajo na zemljo. Popolna tišina. Na oknu se počasi, komaj opazno, rišejo ledene rože. 

»Dobro poglej snežinke! V njih lahko zagledaš angela, svojega angelčka,« je zašepetala babica.

Napenjam oči. Počasi se res začne oblikovati čarobna podoba. Najprej velika skupina snežink, počasi se razprejo krila, nato gosti, kodrasti, zlati lasje in oči kot majhni, svetleči piki. 

»Glej babica, res vidim angelčka!« glasno vzkliknem. »Ne tako glasno, da ga ne boš pregnala,« je opozorila babica in spet nežno pobožala malo deklico.

»Babica, ali ima vsak svojega angelčka?« 

Babica se je nasmehnila in deklico stisnila k sebi.

»Seveda. Vsak otrok ga ima.«

»Kaj pa odrasli? A odrasli nimate angelov?«

Babica je nekaj časa molčala in otožna zrla skozi okno, čedalje bolj okrašeno z ledenimi rožami. 

»Veš, otrok moj, vsak ima svojega angela. Razlika je le v tem, da ga otroci vidite, odrasli pa ne. Ko odraščamo, pozabimo nanje. V življenju se pojavijo druge, pomembnejše stvari. In ko postajamo starejši, in smo vedno bolj osamljeni, se angeli vrnejo«. 

»Babica, saj ti nisi osamljena, kajne da nisi?! Saj sem zvečer vedno pri tebi. In ti mi pripoveduješ najlepše zgodbe!« 

Vprašujoč pogled se je zazrl v babičin obraz. Babica je ponovno pobožala deklico in globoko vzdihnila:

»Veš otrok moj, ko si star, te začnejo prijatelji počasi, skoraj neopazno zapuščati.«

In s skoraj veselim glasom je nadaljevala:

»V družbi svojega angela se bom tudi jaz nekoč preselila k njim.« 

Nisem razumela. Mislila sem, da je to ena izmed mnogih pravljic, ki mi jih je babica tolikokrat pripovedovala v čarobnih zimski večerih. 

Ostal je spomin na njeno božajočo roko in tolažilne besede, kadar se je mama jezila name: »Saj bo dobro, otrok moj.«

In podoba angela za vse življenje. Mojega angela!


In sedaj imam tudi jaz vnučko. Sprašujem se, ali ji bom znala pričarati čarobne večere. Bojim se, da ne. Danes so na sporedu drugačne zgodbe. Sanje ustvarjajo v tovarnah. Barbike, filmi, računalniki … Danes polovica ljudi prodaja sanje in druga polovica jih kupuje. 

Ali to lahko spremenim? 



  

                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net