Jože Bregar

DOKTORAT



Pristal je na pogovore. Tako naj bi si popestril vsakdan. Ko je dekle videl prvič, je bil zaradi svoje odločitve še bolj zadovoljen. Stala je tam v kotu, v zapetem plašču, ter ga opazovala mirno in odločno. V nekem trenutku je v sebi zaznal drobec negotovosti, a je občutek hitro izginil.

»Prvo seanso bova imela jutri ob štirih popoldne!«

Prostor tako rekoč ni bil opremljen. V kotu je stal kavč z nekoliko dvignjenim vzglavjem in nanj je skozi zamreženo okno poševno padala svetloba. Dva koraka stran je bil stol. Ko je vstopil, je sedel na kavč in se pripravil na čakanje, ki pa ga ni bilo, ker je vstopila takoj za njim. Pokazala mu je na kavč. Legel je in ugotovil, da se čisto dobro počuti. Ona je svoj stol prestavila nekoliko poševno ob konec kavča in sedla. Prekrižala je nogi, si namestila mapo s papirji na koleno in pokimala pazniku, ki ji je prikimal le z očmi in neslišno odšel.

Pričakoval je, da se bosta spogledala, da bi ocenila drug drugega ali poskusila izmeriti svoje moči, a je gledal le on njo. Nje kot da njegova pojava, njegov videz, nista zanimala. Začudil se je samemu sebi, da je ni opazoval kot žensko. Na njej je bilo nekaj, za kar ni našel besede. Čez nekaj trenutkov mu je prišla na misel beseda karizma. Da, najbrž je to najprimernejša beseda. Ženska je imela karizmo. Ni ga ganilo. Ostal je miren.

Ponudila mu je fotografijo. Enostavno je stegnila roko proti njemu, niti nagnila se ni. Moral se je dvigniti, da je dosegel ponujeno. Potem je nekaj trenutkov gledal moškega na posnetku. Ležal je na pločniku ob kolesu avtomobila. Zadaj so se videle noge policista. Prizor mu je bil znan, čeprav je fotografijo videl prvič. Bil je on, v trenutku, ko ga je policaj podrl na tla in ko se je umiril, ker je bila cev pištole, v katero je tisti trenutek gledal, zares grozeča. Objektiv fotoaparata je moral biti nekje blizu tiste cevi.

»Opišite človeka na fotografiji! Ne njegove zunanjosti, njegovo dušo opišite!« Njen glas je bil jasen, ne ukazovalen in ne proseč, zvenel je, kot bi navajal dejstvo.

Nikoli ni razmišljal o duši, še najmanj pa o svoji. Za trenutek se je zmedel, a je dojel smisel in začel iskati besede. Komaj kakšno je našel. Poraženec, ki je zmagovalec v sebi. Ne sodi v ta svet naivnih. Vsi so bedaki. Dobro je opravil svoje delo. Noben človek, niti on sam, mu ni mar.

»Do jutri se boste spomnili še več besed.« Doktorantka mu je vzela fotografijo. »Zdaj mi podrobno poročajte, kako so vas prijeli!« Naslonila se je rahlo nazaj, obrnila glavo in ga mirno gledala naravnost v oči. Ni bila niti resna, niti se ni nasmehnila. Začel je govoriti.

Vedel je, da gre za doktorat, a ga tema v začetku ni zanimala, kasneje pa njegova vprašanja niso prišla na vrsto. Najprej je bil prepričan, da je vsebina doktorata on, potem se mu je vse bolj vsiljevalo, da je ona, njena drža, njen način, lahko bi bila tudi oba, njun odnos, njuno medsebojno vplivanje. Da bi kdo opazoval in usmerjal njegovo spreminjanje, to mu dolgo ni prišlo na misel. Neke noči mu je na misel padla tudi ta možnost, a jo je takoj zavrnil. Ni se hotel spremeniti.

Srečevala sta se skoraj dve leti. Vsak dan ob isti uri, na istem kraju. Vedno je govoril samo on. Govoril je in govoril. Ure in ure je govoril. V začetku ga je vzpodbujala, ga kdaj kaj vprašala, a vse redkeje so mu zastajale besede. Vse več je govoril in vse bolj nestrpno je čakal na seanse, ker so se v njem nabirale besede. V začetku je bilo samo nelagodje, kasneje pa se ga je polaščal strah, da se bo čas iztekel, da ne bo mogel vsega povedati, da ne bo uporabil vseh besed, katerih pomen se mu je obujal iz spomina.

Nikdar mu ni omenila, kdaj bo končala svoj doktorat. Sploh ničesar mu ni povedala o sebi. Le kdaj pa kdaj ga je usmerila: Kdo vas je zjutraj odpeljal v šolo? Kako ste prvič ubili? Kako ste prvič seksali? Kako ste prvič ljubili? Kako ste prvič občutili zadovoljstvo, ker rana ni bolela vas? Še mnogo drugih vprašanj je bilo. Bila so nerazumljiva in pravzaprav nepotrebna, saj je vse raje plaval med besedami, s katerimi je odgovarjal.

Nekega dne mu je spet ponudila fotografijo, tisto isto.

»Kaj vidite?«

Zagledal se je v svoj obraz, v izraz na svojem obrazu. Iskal je besede, a našel ni niti ene. Niti ene, ki bi lahko ponazorila zgroženost, s katero bi povedal, kakšna groza ga grabi, ker se je ustrašil samega sebe. Pogledal jo je. Ob pogledu na grozo v njegovih očeh je privzdignila obrv.

Doktorirala je.

  


                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net