ZBLEDELI OKRASKI

NA PORCELANASTIH KROŽNIKIH

Pisalo se je davno leto 1960, ko se je s sindikalnimi kartami dalo za malo denarja priti daleč po naši skupni domovini Jugoslaviji. S sestrično Minko sva se dogovorili, da bi med dopustom odpotovali k stricu Jožetu v Črno goro. Živel je v Nikšiču in je s svojo družino večkrat obiskal številno sorodstvo v Sloveniji. Posebno sem si zapomnila njegovo ženo Jovanko, morda tudi zato, ker se je imenovala tako kot nadvse popularna Titova soproga. Tudi ona je bila prava lepotica in govorili so, da izhaja iz kraljevske družine Njegošev. Spominjala sem se njenih vranje črnih las, zagorele polti in modrih oči.

Potovanje z vlakom preko Zagreba in Sarajeva je trajalo poldrugi dan in sredi sončnega popoldneva sva prispeli v Nikšič. Na postaji naju je čakal stric. Imel je avto, kar se nama je zdelo strašno imenitno. Odpeljali smo se do prijetne hiše na obrobju mesta. Za ograjo je bil lep cvetlični vrt. Na vratih nas je čakala stričeva žena Jovanka z desetletno hčerko Duško in malim Ivico, ki se je, okrogel kodrolas fantiček, stiskal k maminemu krilu. Lepo jih je bilo videti, še posebno, ko je stric nežno objel ženo in nas povabil v hišo. 

»Kako sta potovali? Sta utrujeni? Kako so vaši?« je vse naenkrat hotela vedeti Jovanka, ko smo sedli za mizo.

Vroča juha nama je neizmerno teknila. Potem meso, priloge in – slaščice. Pita in baklava. Kako je bilo vse dobro! Mlada žena se je urno sukala okrog štedilnika, vmes spraševala in razlagala. Slovensko ni znala, je pa kar dobro razumela naš jezik.

Z avtom smo se potem večkrat peljali v okoliške kraje, Jovanka pa je doma pripravljala imenitne jedi in nas razvajala z dobrotami iz svoje kuhinje, ob tem pa z neizmerno prijaznostjo skrbela za prijetno vzdušje v hiši. Kakor hip je minil tisti teden, ki sva ga z Minko preživeli pri njih. Velikokrat sem pozneje premišljevala, da bi si želela tako družino, kot jo ima stric. Iz vsake kretnje, iz vsake besede sta dihala ljubezen in  razumevanje.

Od takrat je minilo veliko časa. Pred šestimi leti je stric Jože umrl. Jovanki sem poslala telegram, razmere v Črni gori pa so bile tako negotove, da nihče iz Slovenije ni šel na pogreb. Za novo leto sem vsakokrat pošiljala voščila, enkrat sem priložila tudi vizitko, ker z njihove strani ni bilo nobenega glasu. Nekega dne pa sem odprla elektronsko pošto in zagledala nenavadno sporočilo:

»… Vaša tetka Jovanka je zelo osamljena. Veliko misli na vas in na Slovenijo.« 

Podpis mi ni povedal ničesar. Takoj sem telefonirala v Nikšič. Teta na oni strani je bila vsa vesela, ko sva se slišali. Pojasnila je, da je moj elektronski naslov na vizitki pokazala svoji nečakinji, ki dela pri črnogorski vladi. Povedala je, da veliko premišljuje o prejšnjih časih in tudi o Sloveniji.    

»Morda pa se še kdaj vidiva,« sem rekla na koncu.

»Joj, kako bi bilo to lepo!« je skoraj zajokala.

Naneslo je, da sva z možem tisto leto med prvomajskimi prazniki obiskala prijatelje v Sarajevu, potem pa odločitev, da se odpeljeva tudi v Nikšič, ni bila več težka.

Hiša zdaj ni bila več na obrobju mesta. Veliko blokov in enoličnih sivih stavb je bilo naokrog, v soseščini pa so vendarle ostale manjše enodružinske hiše in zeleni drevoredi. Ko sva se ustavila, je teta že odpirala leseno ograjo in pokazala so se tista vhodna vrata, ki so mi ostala v spominu. Stekla sem k njej. Opirala se je na palico, se smehljala, po licih so ji tekle solze.   

»Kako sem vesela! Ne morem verjeti!«

Tesno sva se objeli. Bila je za glavo nižja od mene, med črnimi lasmi so se lesketale srebrne nitke. A oči, te oči so bile modre in blage kot nekoč. Posedli smo v lepo urejeno sprejemnico. Temno masivno pohištvo, na mizi bogato izvezen prt, kristalni kozarci. Na porcelanastih krožnikih so zlati okraski rahlo zbledeli. 

»Juha vama bo dobro dela!« In že je prinesla na mizo jušnik, iz katerega se je vabeče kadilo. 

»Moram se opravičiti. Mesa ne kupujem. Zdaj mi je hčerka dala nekaj teletine. Dobila jo je pri moževih starših, ki živijo na vasi.«  

Pokusila sem in  pohvalila: »Mm, dobra je in vroča.«

V resnici pa sem težko pojedla tistih nekaj žlic. Juha iz telečjih kosti mi nikoli ni šla. Zrezki pa so bili dobri. In krompirček ter solata z domačega vrta. Na koncu spet sladice. Sočne in sladke, z veliko orehov. 

Jovanka je zelo malo jedla,  ves čas pa je govorila. Vseh moževih sorodnikov se je zelo dobro spominjala, marsikaj je vedela o njih, česar midva nisva. O slovenski deželi je zelo živo pripovedovala:

»Bled, Bohinj, Jezersko, Logarska dolina, koliko lepega smo videli, kadar smo prišli v Slovenijo. Zdaj so ostali le spomini. Dokler sva bila oba, je bilo življenje lepo. Potem se je vse spremenilo. Ivica ni zaposlen, tudi žena ne. Njune tri hčerke študirajo. Denarja ni. Poskušajo to in ono. Vzela sta v najem neki lokal, posodila sem jima zadnji denar, ki mi je še ostal. Šestdeset evrov imam pokojnine. Ničesar ne kupujem, le najnujnejše. Kruh pečem sama, obdelujem vrt. Polovico sem ga odstopila mladim, ampak … Jaz že pobiram solato, oni pa še niso zamahnili z motiko. Težko gledam. Žal sta se še Ivica in Duška tako sporekla, da hčerka ne pride več v to hišo. Če je lepo vreme, popoldne odidem. Posedim v parku ali grem na pokopališče. Levo koleno so mi operirali, a operacija ni najbolje uspela. Ampak s palico še kar hodim, ne bom obsedela, ne smem.«

Drobec za drobcem je sestavljala svojo zgodbo, svoje življenje, ki je ostalo v tej hiši spominov. Poslušala sva, le poslušala. Kasneje se nam je pridružil še Ivica, njen sin. Že dolgo ni prišel k njej, čeprav živijo v isti hiši. 

»Kako je z zdravjem? Si bil pri zdravniku?« jo je skrbelo. 

Povedal je, da je imel že dva infarkta in prižgal cigareto. 

»Ivica, nikar!«

»Daj, daj! Saj sicer ne kadim, takole, včasih.«

Potem ni več govoril. Redkobeseden je, tako kot stric Jože. To je podedoval po njem in zelo mu je podoben. Ni pa podedoval pridnih in spretnih rok, s katerimi si je stric ustvaril imetje in dobro ime. 

Pozno zvečer sva se odpravila spat. Teta nama je odstopila svojo spalnico, sama si je pripravila ležišče v kuhinji. Dolgo nisem zaspala, toliko misli se mi je podilo po glavi. Naslednje jutro sva se zgodaj odpravila. Pripravila nama je zajtrk in škatlo slaščic za popotnico. Ko sva se ji zahvaljevala za gostoljubnost, ji je mož stisnil v roko nekaj bankovcev. Bilo jih je za več njenih pokojnin. Zajokala je:

»Če bi bil Jože živ,  mi ne bi pustil vzeti …«

Poslovili smo se. Še zdaj jo vidim na vratih, zavito v jopico, s toplimi očmi, ki so naju spremljale.

Ne vem, zakaj si želim, da bi še enkrat šla v Nikšič. Dokler bo Jovanka še tam …