Sredi naše vasi so nekoč ob glavni cesti stale ponosne kmetije s prostranimi dvorišči, visokimi skednji in hlevi, polnimi živine. Tja smo hodili po mleko. Kadar so klali prašiče, so nam dali tudi juho, v kateri so kuhali krvavice. Rekli smo ji godlja. Bila je sivorjave barve, na vrhu so plavali cinki, vmes pa tudi koščki drobovine. Mama je vanjo zakuhala kašo. To je bilo potem kosilo za dan ali dva, dokler nismo vsega pojedli.

Pri mostu čez potok se je od glavne ceste odcepila pot. Na vsaki strani je stalo nekaj hiš, ki so se tesno držale druga druge. Vse po vrsti so bile nizke pritlične stavbe, h katerim je bil na eni strani prislonjen kurnik, na drugi pa drvarnica. Dvorišča so bila majhna in ozka. Za vrtove tod ni bilo prostora, le kakšna visoka hruška je dvigovala svoje veje nad rjave strehe. Pri zadnjih hišah se je pot začela strmo vzpenjati proti gozdu. 

Otroci s spodnjega dela vasi smo se najraje zbirali tam okoli. Kadar je pozimi zapadlo veliko snega, se nas je vedno nabralo deset ali pa še več s sankami ali brez. Pri nas smo imeli najlepše sanke. Naredil jih je stari oče, ki je tam daleč pod koroškimi hribi iz lesa izdeloval kolesa in vozove, vozičke, kolovrate, zibelke in kaj vem, kaj še. Bile so iz svetlega lesa z lepo oblikovanimi sprednjimi loki, zadaj pa so se podaljšale v dvoje rahlo privzdignjenih držal. Tudi deščice niso bile čisto navadne, ampak je bila vsaka malo zaobljena, ravno toliko, da je bilo na njih prav prijetno sedeti. 

Ko je sneg pomrznil, se je začelo naše zimsko veselje. Vse popoldneve smo se sankali in drsali po tej poti. Bolj ko je bilo ledeno, bolj smo uživali. Povzpeli smo se po klancu skoraj do gozda, potem pa smo se po dva in dva posedli na sani in že je letelo …

Nekega dne smo se spet zbrali, ampak pot je bila posuta s pepelom. Jezili smo se in godrnjali. Kar takoj smo za posipanje obdolžili Matajevo Julo, ki je imela majhno hiško na koncu tiste poti. Živela je sama. Bila je že v letih, vendar še pri močeh. Pozimi in poleti je hodila v gumijastih škornjih. Izpod debele volnene rute je jezno pogledovalo dvoje sivih oči. Nikoli ni bila nasmejana ali dobre volje, zato so se ji ljudje raje izogibali. Nas, otrok, pa sploh ni marala. Ampak tudi mi ji nismo prizanašali. Ko se je kdo spomnil nanjo, smo si izmišljali vse mogoče in govorili o njej kot o pravi čarovnici.

»Glej jo, Jula gre!« je tistega popoldneva završalo, ko smo v gruči sedeli blizu njene hiše. 

»Kaj meniš, ali ima podgano v škornjih?« je porogljivo šepnil Miha, ko se nam je približevala. 

»Kaj pa, če ji je ušla pod kiklo!« je pristavil Tine.

Na mah smo se vsi hihitali. Jula je kajpak vedela, da se norčujemo iz nje, čeprav nas ni slišala.

»Mrhe salamenske, domov se spravite!« je vpila. »Ste pa res junaki, da se delate norca iz starih ljudi! Pa še ti, Marjanca! Pravijo, da boš šla naprej, v ljubljanske šole! Ti bi pa že lahko bila bolj pametna!«

Naenkrat so se vse oči uprle vame. Nobene pametne ni bilo iz mojih ust. Vzela sem sanke in poklapano odšla.

»Le zakaj se je spravila name?« mi je šumelo v glavi, ko sem se bližala domu. 

Minila je pomlad, za njo še poletje, jeseni pa sem začela hoditi v šolo v Ljubljano. Marsikaj se je spremenilo, tudi z vrstniki iz vasi se nismo več videvali. Druge obveznosti, druge skrbi, prva ljubezen …

   Zima je bila spet huda. Veliko snega je zapadlo in leden veter je zavijal tistega dne, ko sem se proti večeru vrnila iz šole. Ob robu štedilnika me je čakala godlja. Uranovi so včeraj zaklali dva prašiča.

»Matajeva Jula se je danes ponesrečila,« je rekla mama, medtem ko sem počasi zajemala juho. 

»Ojoj, kaj pa je bilo?«

»Spodrsnilo ji je na poti proti mostu. Saj veš, tam okrog njene hiše je pozimi vedno ledeno. Zdaj je v bolnici. Menda si je grdo zlomila kolk. Grabnarjev Joža jo je našel.«

V tistem trenutku se mi je zasmilila. Pred očmi mi je vstala njena postava, vame so gledale sive oči izpod volnene rute: »Ti, Marjanca …«  

Jula se ni več vrnila v svojo hišo. Niso je mogli operirati, ker je dobila visoko vročino. Pljučnica. Umrla je nekaj dni po novem letu.

Tiste dni sem večkrat premišljevala o njej. Nekaj bo manjkalo v vasi, ko je ni več! Šla sem jo pokropit. Vsa drobna se je zdela na mrtvaškem odru. Okrog so stali sosedje. Grabnarjev Jože je pripovedoval:

»Le kam je šla tisto jutro tako zgodaj? Preveč je pihalo, da bi šel navsezgodaj posipat pepel … Ko sem prišel do nje, sem jo hotel.dvigniti, pa je tako zaječala … Domov sem šel po odeje. Meta ji je eno podložila pod glavo, z drugo smo jo pokrili po telesu. Kar dolgo je minilo, da je prišel rešilni avto …«