MAJHEN SVET V SREDINI SVETA

Megleno in vetrovno jutro je bilo tisto oktobrsko nedeljo na Vršiču. Na vrh smo se pripeljale malo po sedmi uri. Nobenega avtomobila še ni bilo na parkirišču in nobene žive duše nikjer. Ko smo izstopile, nas je skoraj odneslo. Brž smo navlekle nase bunde, kape, rokavice ter vse, kar je bilo toplega v nahrbtnikih.

 »Tjale čez gremo!« je pokazala Silva z roko proti strmini na drugi strani ceste, z Meto pa sva le nejeverno gledali naokrog. »Nič ne skrbita! Tu smo ravno na prelazu. Ko bomo prišle v hrib, bo gotovo manj pihalo,« naju je tolažila.

Na veliki skali je bil prvi smerokaz. Sleme - 1 uro 15 minut. Bilo je šele pol osmih, torej bi lahko bile pred deveto že na cilju.

Vzpenjamo se po strmi poti med borovci in ruševjem. Megla ni več tako gosta. Nič več nas ne zebe in tudi veter se je umiril. Le sivi oblaki se še podijo nad nami in zakrivajo vrhove. Kmalu pridemo na prelaz, kjer se pot razdeli. Leva pelje proti Mojstrovki, me pa se odpravimo v drugo smer. Po prijetni gozdni stezi pridemo na Sleme. Pozdravijo nas rumeni macesni in zeleni borovci, vmes pa travnate jase. Proti Prisojniku se oblaki že trgajo in pokažejo se modri pasovi jasnine.

Čaka nas še nekaj deset metrov do Slemenove špice. Tisoč devetsto metrov je visok vrh, ki ga obkrožajo pravi velikani. Najbližja je Mojstrovka. Zelo strma je videti. V steni zaznamo temne pike. Ljudje so, plezalci. V tem času gore niso nevarne, toda pozimi …

Na drugi strani se dviga Špik. Veličasten vrh, kakor z ostrim nožem izrezan iz oblakov. Po svoji koničasti obliki je dobil tudi ime. Malo dlje opazujemo Veliko in Malo špičje, nazobčan greben, za katerim se skriva dolina Triglavskih jezer. Silva in Meta sta poleti hodili tam in sta polni prelepih vtisov. Daleč pod sabo zagledamo Dom v Tamarju in ko pogled potuje naprej po dolini, se zarišejo obrisi planiških skakalnic. Proti zahodu se dviguje Visoka Ponca, polna strmega skalovja in nevarnih prepadov.

Vse po vrsti nam gore odkrivajo svoje stene in vrhove, megle se umikajo, vedno več je jasnega neba. Pod Poncami pa vodi pot na Jalovec. Najvišji je od vseh dvatisočakov,  ki nas obkrožajo. In najlepši. Ampak ves je zavit v sivo kopreno.

Z našega vrha smo se spustile nazaj na planino. Kmalu je tudi k nam posijalo sonce. Še dovolj moči je imelo tistega oktobra, da nas je dodobra ogrelo. Ves čas smo pogledovale proti Jalovcu in naenkrat se je nebo nad njim razjasnilo.

»Tu nekje morajo biti majhna jezerca!« se je takrat spomnila Silva. Mimo skupine dreves odidemo na večjo jaso. Zagledamo travnate kotanje, ki jih je jesensko deževje napolnilo z vodo. Vsaka meri le nekaj kvadratnih metrov, toda njihova divja lepota nas prevzame.

»Če se nekoliko skloniš, zagledaš podobo Jalovca, ki se zrcali na gladini,« nama še razlaga.

Zares! V jezercu je odsevalo modro nebo, na sredini pa skalnat vrh, čisto bel, tako značilen, oster in koničast.       V ozadju rumenijo macesni, jesensko resje žari pod njimi. Zatopimo se vsaka v svoje misli in molčimo. Omamljene smo od vse te čudežne lepote, ki jo premore majhen svet, ujet v sredini mogočnih gora!

Silva je vzela iz svojega nahrbtnika škatlo ocvirkove potice. O, kako je teknila! Še smo posedele, nikamor se nam ni mudilo.

 Skoraj dve uri smo ostale na Slemenu. V tem času je prišel s primorske strani le mlad fant in v fotografski aparat poskušal ujeti najlepše posnetke tega čarobnega planinskega sveta. Ko smo odhajale, se nam je približala večja skupina pohodnikov, dvanajst ali petnajst deklet in fantov, za njimi pa še nekaj starejših.

»Lep dan ste izbrali za izlet,« sem ogovorila žensko mojih let.

 »Spominski pohod imamo. Pred desetimi leti je plaz zasul mojo hčerko in njenega soplezalca. To so njeni prijatelji. Vsako leto gremo v njun spomin na Sleme, čeprav se je nesreča zgodila drugje. Tako rada sta imela hribe! Njej bi bilo danes dvaintrideset let.« Solze se ji zasvetijo v očeh.

 »Srečno pot!« je zaklicala in odhitela za svojimi, me pa smo jo mahnile po daljši poti čez melišče tik pod Mojstrovko. Steza je vijugala med nanosi kamenja in grušča. Blizu nas se je ustavil mlad gams. Kar nekaj časa smo ga opazovale, pa se ni premaknil. Nato smo še naprej mlele kamenje pod nogami.

»Tukaj se začenja Hanzova pot. Na začetku je zelo strma. Pred leti sem jo že prehodila. Precej zahtevno je, ampak rada bi se še enkrat povzpela. Morda drugo leto,« modruje Silva. 

Po nekaj korakih smo na skali zagledale tablico z napisom Hanzova pot. Stale smo tik pod steno. Do koder je segel pogled, samo klini in jeklene vrvi! Takrat zagledam v skalnatem useku dve rdeči sveči. Že dolgo je, kar sta nehali goreti.