Marinka Čampa

PROFESOR MATEMATIKE


Mračilo se je že, ko je Angela odprla vhodna vrata svoje hiške na vzhodnem robu mesta. S Poldijem sta se vrnila z običajnega enournega sprehoda po bližnjem gozdu.

»Pridi, pridi, za danes je dovolj!« je poklicala rjavega dolgodlakega kužka, ki je ovohaval vogale hiše in drvarnice, kot bi hotel preveriti, če je še vse tako, kot sta pustila. Poldi je pritekel, se podrgnil ob njeni nogi in smuknil skozi vrata.

Zakurila je v štedilniku in pristavila za čaj.

»Topel dan je bil danes,« je pomislila. Naj še nekaj časa ostane tako, da mi ne bo prekmalu zmanjkalo drv!«

Pred petindvajsetimi leti se je preselila sem. S prihranki in posojili je kupila hišico, ki je bila tako majhna, da je bila v njej le ozka kuhinja, malo večja soba in veža. Dovolj je bilo zanjo in za takrat dveletnega Tomaža. Zaposlila se je v izvoznem podjetju tekstilne tovarne, v kateri so izdelovali veliko lepega perila in slabo plačevali delavce. Počasi, zelo počasi je prenavljala svoj dom. Najbolj je bila zadovoljna, ko je v preveliki veži uredila kopalnico. Skromno, ampak čisto pravo kopalnico.


 »Po osmi uri bom poklicala na Švedsko, že dolgo se nismo slišali,« je premišljevala, ko si je odrezala kos kruha in nalila čaj v skodelico.

 Minilo je dobrih pet let, kar so se Edin in njegova družina preselili tja daleč na sever. Odšli so po tem, ko so dve leti preživeli v opuščenem samskem domu v sosednji ulici, ki je čez noč postal begunski center. 

Tisto jesen, ko je bil Tomaž v četrti gimnaziji, je Edin prišel v njegov razred. Slovensko ni znal, bil pa je bister fant, posebno dobro mu je šla matematika. Hitro sta postala prijatelja. Tomaž je s sošolcem sprva govoril v polomljeni srbohrvaščini, ampak Edin je razumel vedno več slovenskih besed.

Tako je bilo dva meseca, potem pa ga nekega dne ni bilo več v šolo. Tomaž ga je obiskal. Ko je prišel domov, je rekel mami:

»Meni se zdi, da pri Edinu nimajo denarja, da bi mu kupili mesečno.« Gimnazija je bila namreč v sosednjem mestu, kamor so se dijaki vozili z vlakom.

»Pojdi ponj!« je rekla Angela.

Vsi trije so šli na železniško postajo in ona je fantu kupila mesečno vozovnico. Naslednji dan je bil Edin spet v šoli.

 Šolsko leto je minilo in prišel je čas mature. Prijatelja sta se skupaj učila. Dobro jima je šlo. Toda ko je razdeljeval izpitne pole, je profesor rekel:

»Edin, ti ne moreš opravljati mature, ker imaš slovenski jezik neocenjen.«

Fant ga je začudeno pogledal. Ni ugovarjal. Navadil se je že, da zanj veljajo drugačna pravila. Žalosten je odšel iz razreda. Pri vratih se je ozrl. Ujel je Tomažev sočutni pogled.

 Ko je to izvedela Angela, se je močno razjezila. Poklicala je ravnatelja. Toda on je bil načelen mož.

»Taka so pravila, gospa!«

»Pa ne morete kar odsloviti mladega človeka, ki toliko obeta! Naj dela samo matematiko in tuje jezike!«

»To mu ne bo nič koristilo!«

»Kako pa vi to veste?«

»Zakaj pa se tako zavzemate zanj, kaj imate od tega?« je ravnatelj postal nejevoljen.

 »Gospod, ali smo morda tu, da bi rekli: hiša, studenec, most, vrč, okno, sadno drevo …?«

Zveza je bila prekinjena.

 Angela pa ni odnehala. Klicala je tudi na šolsko ministrstvo in končno so v jesenskem roku Edinu dovolili opravljati maturo iz matematike, nemščine in ruščine.

Begunski centri po Sloveniji so bili prepolni. Sčasoma so     se tudi druge države odločile, da bodo sprejele bosanske brezdomce. Največ možnosti sta ponudili Švedska in Kanada. Takrat se je Angelin dom spremenil v pisarno. Tomaž je bil že študent in je dobro obvladal angleščino in francoščino. Za vse stanovalce centra, ki so želeli oditi v tujino, sta z Angelo pisala prošnje in izpolnjevala obrazce, seveda v tujih jezikih.

Edinovo družino so sprejeli Švedi. Odpeljali so jih prav na sever države, kjer pozimi noč traja štiriindvajset ur. Dobili so stanovanje in podporo, da so lahko spodobno živeli. Edin se je vneto učil švedščine. Po enem letu se je, tudi zaradi slovenske delne mature, vpisal na študij matematike. Tega si je vedno želel. Hitro so minila leta in postal je profesor matematike.


Angela je vzela v roke knjigo in zlezla v posteljo. Poldi se je udobno zleknil k njenim nogam. Zazvonil je telefon.

 »Edin tukaj. Danes sem dobil prvo plačo. Vaju s Tomažem vabim na Švedsko! Morata priti! Toliko si imamo povedati!«

»Prišla bova! Zagotovo prideva! Samo za Poldija bom morala najti skrbnika.«

Poldi pa je jezno zalajal.



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net