Marinka Čampa

J E Z D E C



Pustila sva avto pri Ahtrnikovi kmetiji in jo mahnila v hrib. Stezica se je strmo vzpenjala proti gozdu, ki je žarel v jesenskih barvah. Prišla sva na širšo, kamnito pot.  Pozno oktobrsko sonce naju je grelo v hrbet, ko sva hitela mimo planine Platiša. V ogradi so dirjali konji, malo naprej je čreda ovac začudeno strmela v naju. Nepremično so stale na poti.

»Se bodo umaknile?« sva se spogledala.                 

Še preden sva se jim približala, so se vsule po bregu navzdol in nama naredile prostor.

»Tu sva pa že blizu,« rečem.

»Ja, tamle se mi zdi, da bo.«

»O, letos pa so precej požagali tu okrog. Veliko bolj svetlo je, bolj prijazno.«

Prav ob robu z nizko mrežo ograjenega prostora je ležalo nekaj drobnih debel bukev in kostanjev. Obstala sva in se zagledala v lepo izklesan napis na skali:

KAZIMIR LOŽAR – METOD

*9.3.1909   †12.3.1944

Rdeče črke so kar sijale v jesenskem soncu. Celih dvainšestdeset let je že tukaj! Nagrobnik je obnovljen, okvir groba pa je že star, že od takrat… Prižgala sem svečo in se v mislih preselila daleč, v vojni čas. Sama se ne spominjam, a mama je večkrat dejala:

»O, ko bi bil Kazimir živ, bi bilo vse drugače! Tak veseljak je bil! Kamor je prišel, je prinašal smeh in dobro voljo. Z njim se še skregati nisi mogel. Pa otroke je imel tako rad! Kako je bil vesel, ko si se ti rodila! Večkrat je prišel k nam in te vzel v naročje. Dvignil te je visoko nad glavo, ti pa si se smejala, kot bi orehe stresal. Pripovedoval ti je zgodbe in se šalil:

»Ko boš malo zrasla, bova šla pa skupaj na potep!« Potem je šel v partizane …«

Tak je bil moj stric Kazimir. Ko se je končala vojna, ga ni bilo nazaj. Pripovedovali so, da je padel nekje v poljanskih hribih. Veliko kasneje, ko je naš oče, njegov brat, že umrl, sem izvedela za grob.

»Pojdi, greva naprej! Še tjale na Bukov vrh stopiva!«

Ni bilo daleč. Zagrizla sva v naslednjo strmino in prišla do bele cerkvice na hribu. Čudovit razgled se je odpiral tja proti Blegošu. Tedaj sem zagledala konjenika, ki je z druge strani jahal proti vrhu. S širokokrajnim klobukom se je zdel  kakor gospodar nad širno pokrajino. Iskri rjavec je brez težav premagoval strmino. Prav blizu naju je jezdec razjahal. 

»Se je utrudil?« je vprašal Janez in pokazal na konja. 

»Ne, ne, ta je še mlad. Prav dobro mu dene.«

»Je tamle Blegoš?« vprašava.

»Ja, tisti, najvišji. S te strani je pa Stari vrh, potem Mladi vrh in nato Koprivnik. Od kod sta pa vidva prišla?«

»Pri Ahtrnk sva parkirala, potem sva šla do groba, kjer je pokopan moj stric.«

»Tisti nad Platišo?«

»Ja, ja, tam!«

»Vem, vem! Takrat je ravno odhajal iz hiše na Platiši, ko se je približala nemška patrulja. Tik pred gozdom so ga pokosili. Moj oče je večkrat pravil o njem. Da sta se dobro razumela in da so ga imeli vsi radi … Pri nas smo imeli mlin in je večkrat prihajal po moko za partizane … A vaš stric je bil? Oče ni nič vedel, kje je bil doma. Od kod pa sta potem?«

»Blizu Ljubljane, pod Šmarno goro. Iz Gamelj sva in tam je bil tudi Kazimir doma.«

»Jaz sem dol, iz Hotovlje. Vesel sem, da smo se srečali. Škoda, da oče ni več živ …« Povzpel se je na svojega konja in pomahal s klobukom. 

Tudi midva sva se obrnila. Rjavec se je v lahnem drncu spuščal po hribu, njegov jezdec pa se je enakomarno pozibaval v sedlu. Še dolgo sva v daljavi videla širokokrajni klobuk, ki se je oddaljeval. 

Meni pa se je zdelo, da odhaja nekdo drug … 


  


                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net