MOST

Zadnjič sem po dolgem času spet šla čez most. Moj spomin nanj sega v čas, ko smo se preselili v Bonifacijo. Tako se reče kraju med Malim grabnom, koncem Murgel, Tržaško cesto in začetkom Dolgega mostu.

Največ veselja sem kot otrok imela z Malim grabnom, ki se je v šestdesetih letih vil še kot razgiban potok z zelo močnim tokom, še posebej v obdobjih, ko je narasel zaradi nalivov. Poleti ga je bilo lahko prečkati, pozimi pa je bil edini prehod čezenj lesen, že precej majav most. Ta most se mi je zdel strašno daleč, čeprav je bil od naše hiše oddaljen vsega dobrih pet minut hoda.

Ko je mama delala v Kartonažni tovarni, sem jo navadno spremila do mostu. Potem je ona nadaljevala svojo pot, jaz pa sem se obrnila nazaj proti domu. Na tej poti sva se običajno pomenili o več stvareh, kot pa v vsem preostalem delu dneva. Vedno sem vztrajala, da jo pospremim prav do mostu.

Kasneje, ko sem začela gledati za fanti in oni za menoj, pa sem se počutila nekako bolj svobodno, če sem jo ubrala čez most. Težko bi rekla, kaj je bil vzrok takim občutkom, brez dvoma pa je k njim precej prispevala moja sestra, ki je bila takrat stara vsega nekaj let. Majhna in drobna je bila sposobna teči za nama s sosedom prav do mostu. Ni in ni odnehala prej in moram priznati, da mi ja šla pošteno na živce. Ta njena vztrajnost je prišla do polne veljave v njenih najstniških letih. V tekmovanjih v krosu je kot za stavo nizala zmage.

Še kasneje sem na njune prve sprehode vodila svoji dve nečakinji, pozneje pa tudi svojo hčerko. Najprej do mostu, ko so bile malo večje, pa tudi čezenj in po Cesti v Gorice, včasih vse do Curnovca. Na tem območju, kjer so danes luksuzni objekti za tujce, je bilo včasih naselje Ciganov. Ob takih naključnih sprehodih sem se rada ustavljala pri njih, se z njimi pogovarjala, njihovim otrokom pa razdelila sladkarije in denar, kar sem pač imela pri sebi. Skratka, nikoli nisem prišla praznih rok. Ko sem prvič pripeljala mednje svojo hčerko, smo se vsi zabavali. Bila je svelte polti in še svetlejših las. Cigančki pa, tudi zaradi umazanije, njeno pravo nasprotje. Pa so se kljub temu hitro spoprijateljili in sem jo po takih obiskih komaj spravila domov.

Lesen most je zdaj zamenjal trden betonski, z močno železno konstrukcijo. Včasih živahen in deroč potok, po katerem smo cele dneve čofotali, je v svoji umazanosti komaj še prepoznaven. Naglo razvijajoči se industrijski center, ki je danes na območju Ceste v Gorice, pa je odnesel še zadnje Cigane.