GREMO K STARI MAMI

Od zahoda se je že oglašalo zamolklo bobnenje, ko je naš ata rekel: »Gremo k stari mami!« Mama je zavila z očmi in rekla, da ni niti približno za to, saj se vendar približuje nevihta. Toda naš ata je bil običajno neomajen v svojih odločitvah, še posebej, če so se te nanašale na tisti bolj zabavni del našega družinskega življenja.

Že na poti skozi Rožno dolino so nas presenetile prve dežne kaplje. Vendar je naš ata, slabemu vremenu navkljub, odločno nadaljeval svojo pot skozi Tivoli, proti želežniški postaji. Še ne štiriletna, sem vsa vzhičena, v veselem pričakovanju vožnje z vlakom in snidenja s staro mamo, zadovoljno drobencljala za očetom. To je, ob tistem na skiro, ki mi ga je za tretji rojstni dan nastavil pod kavč v kuhinji, moj najzgodnejši spomin iz otroških let.

Pravzaprav sem najraje potovala z očetom. Kot železničar je bil tako rekoč doma na vlaku in tako sem se z njim kmalu počutila tudi sama. Ata ni nikoli kompliciral, tako kot moja mama, brat pa se je na vlaku vedno dolgočasil. Z atom nama je bilo vedno lepo. Tako kot jaz se je rad pogovarjal z ljudmi, ki jih je bilo na vlaku vedno vse polno, če pa ni bilo primerne družbe zame, sem lahko v nedogled zrla skozi okno kupeja in občudovala slike, ki so se ena za drugo vrstile in brzele mimo mojih oči. Še posebej sem se veselila, kadar sva z atom pozabila izstopiti ali prestopiti na kakšni postaji. Tedaj je nastopil tisti nepredvideni del poti, ki je bil vedno najbolj zanimiv. Moj ata se je znašel v vsaki okoliščini, mama pa mu je očitala, da bom postala takšna potepinka kot on.

Vlak mi še danes pomeni nekaj vznemirljivega in skrivnostnega. Vedno, ko z zateglim žvižgom brzi mimo mene, me navda z nemirom in hrepenenjem. Že sama misel na potovanje z vlakom mi polepša včasih dolgočasen vsakdan. Če postanem kdaj zamišljena in otožna, si moji domači pomežiknejo in vsi vemo, kam bo treba iti …