IMAŠ IN NIMAŠ

Dom starejših občanov je stal v bolj prometnem delu Ljubljane, zato ni našla nobenega prostega parkirnega mesta. Ko ji je avto končno uspelo parkirati v eni od sosednjih ulic, z zadnjim delom kar na voznem pasu, je imela ravno še toliko časa, da je z eno roko pograbila spis, z drugo pa torbico in se v ozkem krilu in visokih petah zapodila v boj s časom.

Pred vhodom v dom so že čakali drugi udeleženci zaslišanja. Sodnik, do pred kratkim še predsednik enega od ljubljanskih sodišč, z več odmevnimi aferami za seboj, jo je s privzgojeno vljudnostjo vprašal: »A vi ste pa pooblaščenka drugotožene stranke?« in jo mimogrede ošvrknil z očmi, od katerih je vsako gledalo v drugo smer. Prikimala je, kakšne besede za omehčanje formalnega uvoda pa se ni potrudila najti. Tam je bila že tudi pooblaščenka tožnika, iz ene najbolj uglednih odvetniških pisarn, katere uspehi in neuspehi so se stalno valjali po časopisih. Kljub mladosti je bila, ugledu delodajalca primerno, samozavestna. Potem je bil tu še sorodnik, verjetno tožnikov sin, s tragičnim izrazom na obrazu, kot da bi bili že na pogrebu. Nazadnje je prisopihal še visok čeden dedec v najboljših letih, pooblaščenec Republike Slovenije, kot prvotožene stranke, s katerim sta se poznala že od prej. »Se opravičujem za zamudo,« je na hitro zamomljal in ji mimogrede pomežiknil, kot bi vedel, da tudi njej ni uspelo priti pravočasno.

Prerinili so se skozi vhod proti dvigalu in že jih je zajelo vzdušje, njej dobro poznano že iz prejšnjih, čeprav ne ravno pogostih obiskov domov. Postan zrak, posedajoči varovanci, v skupinicah ali posamezno, nekateri z otopelimi, drugi pa s prežečimi pogledi, ki jim nič ne uide.

Soba je bila majhna, z dvema posteljama in mizico, na katero je sodna strojepiska že namestila računalnik. Hropeče dihanje, cevke, cevčice in naprave nad vzglavjem so dale vedeti, da imajo opravka z nepokretnim bolnikom. Drug za drugim so mu podali roko in se predstavili. Bolnikova roka je bila hladna in spolzka. Nehote je pogledala okoli sebe, kam bi se obrisala. Čeprav je bil v zelo slabem zdravstvenem stanju, jo je presenetila živahnost njegovega pogleda, ki je bil nekakšna mešanica strahu, prošnje in prebrisanosti, kot da bi hotel reči: »Ne dam se še!«

Potem je zaslišanje steklo … Stoje se je naslonila na steno in se, ob poslušanju sodnikovega monotonega glasu, poskušala vživeti v bolnika. Edino povezavo s svetom tam zunaj, po katerem se verjetno ne bo mogel nikoli več gibati, mu je nudilo majhno okence ob levi strani postelje, pa še to je odkrivalo le pogled na nekaj umazanih streh sosednjih hiš.

»Ali sploh imaš kaj od takega življenja!« ji je šlo skozi misli. Že v naslednjem trenutku pa se je spomnila, da je vsega nekaj let starejši od nje …

»Bom hitro napisal sodbo!« je obljubil sodnik ob odhodu. S temi besedami je vsem dal vedeti, kakšna bo njegova odločitev.

Minil je mesec in začetek naslednjega. Potem je prišla Sodba v imenu ljudstva. Na hitro jo je preletela … Toženi stranki morata plačati tožniku celotni vtoževani znesek, je bilo med drugim v njej zapisano.

Zadoščenja ni bilo …