POTEM JE OPAZOVALA, KAKO SO LISTI POČASI DOGOREVALI

Nekateri zapisujejo pomembna doživetja in občutke v dnevnik, ona pa je zbirala pisma, razglednice, včasih fotografije naključnih znancev in znank, prijateljev in prijateljic, ožjih in daljnih sorodnikov.

Kdaj točno je začela, se ni spominjala, že v prvem razredu osnovne šole pa je dobila pisemce od sošolca, ki je sedel za njo in jo venomer ščipal in vlekel za lase. Pisemce je odsevalo tisto še otroško in na neroden način izraženo stanje, ki ga je v letih, ki so sledila, že znala prepoznati. Že zaradi vseh tistih srčkov in rožic ji je pisemce tako priraslo k srcu, da ga je dolgo časa prekladala po skrivnih žepkih šolske torbice, nazadnje pa ga je zataknila med knjige v bratovi knjižni omari.

Ko je bila spet enkrat zbrana vsa družina ob praznovanju rojstnega dne, je brat, stikljiv, kot je znal biti, naenkrat pričel vleči njeno pisemce izmed knjig. Razgrnil ga je, potem pa, ob vsesplošnem navdušenju in spodbujanju, prebral njegovo vsebino. Čeprav rdeča v obraz, se je najbolj na glas, a vidno prisiljeno hihitala prav mama. Njene oči so odražale nekaj, česar si takrat ni znala razložiti, v kasnejših letih pa je tak izraz vedno pomenil znak za umik iz dosega materinih rok.

Po tem dogodku je postala previdnejša. Omislila si je skrivni predal in si po vsaki selitvi poiskala novega. Vanj je brez kakršnegakoli sistema in reda metala vse, kar se je kakorkoli dotaknilo njenih čustev. Kadar se je počutila osamljeno, je sedla ob predalu na tla, segla vanj in potegnila na plan prvo pisemce ali kaj drugega, kar ji je ostalo v rokah. Če se ni ujemalo z njenim trenutnim pričakovanjem, ga je vrgla nazaj in poskusila znova. Nekatera pisemca ali fotografije so bili zaradi pogoste uporabe in izlivanja čustev, komaj še prepoznavni. Včasih je tudi jokala.

Potem je prišel dan, ko je opazila, da je njen predal z odtrganim držalom žalostno zeval in visel na stran. Sesedla se je na tla, začela jemati v roke stvari, ki so ji olajšale prenekateri trenutek, in osupla ugotovila, da so se nenadoma spremenile.  Zmečkala jih je in odnesla v klet.

Ob dogorevanju pisemc in fotografij so se skozi dim začele kazati podobe. Ene so se krčevito zvijale in kazale svoje izmaličene groteskne obraze, druge pa so jo samo nemo opazovale, ko da bi ji hotele še kaj povedati. Ni jih hotela več poslušati.