ŽIVLJENJE NA OKENSKIH ŠIPAH

Najprej je bila dolgo samo tema, potem se je zabliskala luč. Najprej zadaj na hodniku, potem v kuhinji. Obris postave se je kazal ostro kot na filmskem platnu, se začel premikati po kuhinji, si dal opravka pri hladilniku in štedilniku in se nato pomudil pri oknu, kjer je stala jedilna miza.

Njegovo zavzeto opazovanje je prekinil bobneč udarec po pločevini. »Pa kaj si ti za en manijak!?« se je zadrl eden od stanovalcev iz okoliških blokov. »Bom poklical policijo, če se boš še potikal tod okoli!«

Premaknil se je za naslednji blok. Ko se je ponovno udobno namestil, je ugotovil, da se je medtem del dogajanja tam zgoraj odigral mimo njega. Nagibal je glavo, buljil preko ceste in hiš tja gor in preklel vsako senco drevesa, ki mu je sem ter tja zastrla pogled. Zdelo se mu je, da se je postavi v kuhinji pridružila še ena v sobi. Srce mu je pričelo utripati kot ponorelo. Sumničenja v dolgih mesecih čakanja so končno zadobila otipljivejšo podobo.

Čeprav je občutil prve spremembe v njunih odnosih že davno prej, so bila obdobja, ko se je še slepil, da je vse v redu, da si samo domišlja. Začelo se je tako, da mu je lepega dne rekla: »Danes imaš prosto, ne bom ti kratila tvojega dragocenega časa.« Ob takih prostih dnevih je potem stresal slabo voljo na svoje domače, ki so si ustvarili svoj ritem življenja, v katerem se on nekako ni več znašel.

Iskal je opravičila za njeno ravnanje, njeno vse pogostejšo slabo voljo, zamišljenost in ravnodušnost. Sam pri sebi je točno vedel, kaj bi moral spremeniti. Pa tega nekako ni hotel, čeprav mu je dala vedeti, da ga ne misli v nedogled deliti. Ob takih trenutkih se je vdano nasmihal, fino se mu je zdelo, da je imel takšno premoč nad njo. Del se ga je jasno zavedal, da bo treba stvari med njima postaviti na mesto, ki jim pritiče.

Sedaj, ko je do tega prišlo, ga ni več vprašala, kakšna postavitev bi njemu ustrezala. Preprosto mu je odvzela glavno vlogo in ga postavila na stranski tir. Novemu položaju ni bil dorasel. Ni se hotel sprijazniti s tem, da ga je odkljukala. Gnjavil jo je s svojim: »Dajva se pogovoriti!« Ti njegovi poskusi so največkrat potekali tako, da je on govoril in govoril, ona pa je bila tiho. Še odgovarjala ni več na njegova vprašanja. Uvidel je, da bo moral biti on tisti, ki bo potegnil črto.

Iz žepa je potegnil mobilnik in odtipkal njeno številko. Zvonilo je in zvonilo, nihče se ni  oglasil …

Potem so lepega dne zamenjali zavese na oknih. Takrat se je odločil …