Manca Stermenszky

SICER PA JE VSE TAKO, KOT MORA BITI ...



Na igrišče so prispeli, ko se je na obzorju pričelo rahlo svitati. Kljub zgodnji uri je bilo v zraku že čutiti soparo, ki je napovedovala še en vroč dan …

Bili so štirje. Moška srednjih let, bolj pri sebi, dominantna, ženski malo mlajši, vitki in že navzven kapriciozni. Čeprav so se dogovorili, da bodo igrali par proti paru, njihovo vedenje ni dajalo takšnega vtisa. Nobene topline ali medsebojne privlačnosti, ki ju običajno izžarevajo srečni pari, ni bilo opaziti.

Brez besed so vlekli vsak svoj voziček in se v mislih že pripravljali na udarce, s katerimi bodo pokazali svoje v potu dolgih let pridobljeno znanje. Najprej sta udarjala moška. Obema je natančno udarjena žogica letela nizko in daleč. Žensko udarjališče je bilo malo dlje. Ena od žensk je udarila daleč in brezhibno, druga pa se nikakor ni mogla zbrati. Poskušala se je postaviti tako, kot jo je postavljal učitelj: noge v razmaku ramen, leva noga stegnjena, desna rahlo pokrčena, zadnjica kar precej izbočena, pogled pa uprt v žogico, ob katero je narahlo prislonila palico. Ne da bi se ozrla, je čutila pogled drugega moškega, usmerjen točno v njeno zadnjico. Njegovo preveliko naklonjenost je zaznala že pri njihovih dosedanjih druženjih in ni ji bila tako odveč kot sedaj, ko se je morala zbrati. Njen partner pa, kot da tega sploh ni opazil … »Če bova izgubila, bo to vedela cela Ljubljana!« ji je rekel.

Po začetni nezbranosti je počasi pričela lezti v njo togota. Nič ni mogla proti temu, taka je pač bila. Ni bilo po njenem, da je prišla na drug konec sveta zato, da bo sedaj igrala golf. Tam zadaj je noč in dan vrvelo mesto, polno igralnic in drugih brezmejnih možnosti za zabavo. Ona pa je morala v tej vročini, ko na igrišču razen njih ni bilo opaziti žive duše, poslušati še napotke svojega zopet preveč zagnanega partnerja.      

»Ne!« je rekel zjutraj. »Ti kar spi, če ti ni za igranje, jaz pa grem!«

»Klinc gleda vse skupaj!« se je pridušala in zvlekla svoje neposlušno telo iz postelje.

Zavihtela je palico in z vso močjo zamahnila. Odneslo je cel kup trave in zemlje, tako, da je sredi negovane angleške tratice na mah zazijala velika luknja, žogica pa se ni premaknila niti za pedenj. Drugi par si je na ves glas oddahnil, njen pa je zagrabil svoj voziček in jo, meni nič tebi nič, mimo nje ubral proti naslednjemu udarjališču. Že je odprla usta in mu hotela zmetati v glavo tudi stvari, ki, pošteno povedano, niso imele prav nobene povezave z igro. Tako hitro, kot je usta odprla, jih je tudi zaprla. Kar z roko si je obrisala potno čelo in živahno ter z vso eleganco, ki jo je premogla, odstopicala mimo soigralcev.

Vendar sreča je opoteča, žogica pa okrogla. Ubranost zmagujočega para je pričela puhteti že ob prvih spodrsljajih moškega. On je bil njuna šibka točka. Postal je rdeč v obraz, iz premikanja njegovih ustnic je bilo razbrati, da ima težke pogovore sam s seboj. Opotekal se je po hribčkih in dolinah prostranega igrišča, po katerem se je nenadzorovano kotrljala žogica, in vsake toliko naglas nažiral svojo boljšo polovico.

»Veš, tako vplivnega človeka pač ne moreš preveč nabrisati!« je skušal popraviti vzdušje moški nasprotnega para in namenoma še sam zgrešil nekaj udarcev. In to prav takrat, ko je njej igra pričela teči tako, kot si je le lahko želela.

Ko so kasneje tistega dne sedli k večerji in popili nekaj kozarčkov preveč, se je pravi dvoboj šele začel. Vloge so bile pomešane, prav tako, kot na igrišču … Ni se vedelo, kdo se brani in kdo je napadalec, kdo je boljši in kdo slabši.

»Kako ste se imeli na potovanju?« jo je v Ljubljani vprašala zaupna prijateljica.                 

»Enkratno, samo vroče je bilo preveč!« ji je odgovorila.






                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net