MAJHEN SVET V SREDINI SVETA

Po kratkem poskoku ob dotiku s tlemi je letalo zdrvelo po pristajalni stezi in se po minuti ali dveh ustavilo ob letališki stavbi. V njej je, od preobilice potnikov različnih ras, vrelo in brbotalo tako, da se pravkar prispeli sredi vpitja, mahanja z rokami in prešernega režanja, nikakor niso znašli. 

Ker je hotel stal prav na drugi strani velemesta, je taksist potnikom v polomljeni angleščini uspel posredovati tudi informacije, ki jih ni zaslediti v nobenem turističnem vodniku. Ob tej prijetni in razigrani dobrodošlici ob prihodu na afriško celino, jih je otrplost od dolgotrajnega poleta hitro minila in vsak zase so vpijali razkošno podobo, ki jim jo je pomagal slikati živahni taksist. Ko so se starim stavbam v viktorijanskem slogu pridružili vrtoglavi nebotičniki in druge moderne stavbe v središču mesta, niso več zdržali. »Bi bili tako prijazni in ustavili, da si malo pretegnemo noge,« je nekdo predlagal taksistu. On pa nič! Tudi trznil ni na njihovo prigovarjanje. »Si bomo pa iz hotela privoščili en lep nočni potep,« so poskušali ohraniti dobro razpoloženje.

Hotel je bil mogočen, a je kljub neštetim lučkam in drugim olepšavam deloval nekako mrakobno ... Ves je bil obdan z visokim zidom! Razkošna notranjost z neštetimi  barčki, ki so bili kljub pozni uri še vsi odprti, jih je v začetku  premotila …

Po prevzemu ključev in razpakiranju prtljage so se dobili v avli, da bi uresničili v avtu zamišljeni uživaški del načrta. S tem namenom so se napotili proti izhodu, kjer pa jih je čakala nepredvidena ovira. Uniformirana policista sta jih z odločnim odkimavanjem usmerila nazaj v hotel. »Ni varno!« sta jim dejala in pobožala vsak svojo pištolo, ki sta jo nosila za pasom. Ta nastopaška pomembnost in igrivi pobliski v njunih očeh, so neprijetni položaj tako ublažili, da so ga sprejeli kot nekaj najbolj naravnega. »Nič zato, gremo pa na vrt!« so si dejali. Pa tudi s tem ni bilo nič, saj je na vsakih nekaj korakov stal oborožen policist.

Zdaj so razumeli, zakaj je zid okoli hotela tako visok, gostom pa na razpolago toliko barov. Bolj ko se je noč nagibala k dnevu, več praznih pločevink guinnessa se je nabiralo okoli njih. Tako je naneslo, da sta pivo in noč prisilnega zapora vzpodbudila nešteto vezi med njimi. Pa ne samo med njimi! Črni, beli, mešanci – vsi so se pomešali med seboj, se drli drug čez drugega in si v jeziku, ki so ga razumeli samo tisto noč, pripovedovali stvari, o katerih so že dolgo razmišljali, pa nekako niso hotele na plan.