Majda Horvat

ZASLEDOVANJE LEPOTE



Pravijo, da je mesec december mesec veselja. Jaz se ga že dolgo več ne veselim. Toliko priprav, iskanja daril! Le zakaj? 

Proti večeru grem po nakupih. Prej ne utegnem. Hodim od trgovine do trgovine, si ogledujem stvari in vedno znova ugotavljam, da ob vsej ponudbi ne najdem nič lepega. Nič, kar bi me pritegnilo. Nejevoljno hodim okrog in opazujem kupce, prodajalke. Tudi pri drugih ne opazim kakšnega posebnega veselja ali navdušenja. Prej naveličanost in željo, da vse skupaj čim hitreje mine.

Odtavam domov. Naslednji dan vse znova. Ko trgovine zaprejo, se sprehodim po razkošno okrašenih in razsvetljenih ulicah. Iz zvočnikov se oglaša divja glasba, v nekaterih predelih tudi mirna, klasična. Ljudje slonijo ob priložnostnih šankih, se glasno smejejo, okrog se širi vonj po kuhanem vinu, pečenicah in drugih mesnih specialitetah. Nič me ne navduši. Hodim naprej in nenadoma se preselim v nek drug kraj, drug čas.

Skromna vasica. Hiše so postavljene druga ob drugo, kot bi si dajale zavetje. Skozi zaledenela okna se prebija medla svetloba. Tišina. Še pasji lajež je ne zmoti. V prostorni sobi hiše sredi naselja se je zbrala številna družina. Oče, mama, babica, strici, tete in otroci. V kotu sobe so postavljene jaslice, razsvetljene le z majhno oljno lučko. Miza je pogrnjena z doma izvezenim prtom. Na sredini so praznične dobrote, iz katerih se širi čudovit vonj. Vsak ima svoj krožnik, kar se zgodi samo ob posebnih priložnostih. Le kdo bi vsak dan pomival toliko posode! Pa še razbije se lahko! 

V tišini povečerjamo. Po večerji spregovori gospodar in pove, kaj lepega smo v tem letu doživeli, kaj in koliko smo pridelali. O neprijetnostih se ta večer ne govori. Babica se zahvali naravi in Vsemogočnemu za dobro letino in zdravje. Mama ima za vsakega pripravljeno skromno darilo. Doma spletene nogavice in rokavice, volnen šal. Meni je pripravila posebno presenečenje. Topel muf iz zajčjega krzna. Ker sem bila pridna in sem celo leto skrbela za zajčke! 

Začnemo se pripravljati na odhod k polnočnici. Noč je jasna. Na nebu se blešči nešteto zvezd in velika luna. Za nočno hojo ima oče pripravljeno svetilko, vendar je ne potrebujemo. Tudi če noč ne bi bilo tako svetla, ne bi zgrešili poti, saj se do cerkve vije ozka, globoka gaz. Tiho hodimo drug za drugim. Sliši se le škripanje snega pod nogami in sem ter tja šum, ko se vsuje z veje. Ne vem zakaj, vendar ta noč je nekaj posebnega. Otroci ne vpijemo in se tudi ne smejemo glasno. Kot odsev tisočerih zvezd, se lesketa sneg. V vseh je mir, spokojnost. Lepota tišine.


Nekdo se zaleti vame in me prestavi v sedanjost. Skoraj zaničujoče pogledam na ves ta hrup, blišč. Le kaj vidijo ljudje v tem veseljačenju! Da je mera polna, mi pred noge prileti še petarda. Kako jih sovražim! Pomislim na tiste, ki si v tem času ne morejo privoščiti niti koščka kruha, na tiste, ki morajo bežati pred ubijanjem. Bi kdo namesto petard in raket daroval tem ljudem?! 

Mojega občudovanja umetne lepote je konec. Obrnem se proti postaji mestnega avtobusa in se odpeljem domov. Zapustimo središče mesta. Že za prvim ovinkom je konec hrupa in blišča. In kmalu bo konec tudi »veselega decembra«. 

Prava lepota je nekje daleč stran, nekje v tišini, globini …


                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net