ROŽA JE ZUNAJ OSTALA

Hodil je ob reki. Sam. Počasi. Nebo je bilo temno, z meglo povezano z reko, ki se je tiho valila proti svojemu cilju. Gola drevesa so nemo stala na obrežju. Na gladini reke se je zibal cvet. Na njem je pristala premrla čebela v upanju, da bo posrkala nektar in lahko odletela domov. 

Hodil je mirno. V njegovi duši pa so vreli spomini. Trpki. Ni slišal vran, ki so s svojim vreščanjem presekale mrko tišino. Slišal je le grobe besede iz daljne preteklosti, ki jih ni mogel nikoli pozabiti.

»Smrkavec, ubil si mi ženo! Kdo bo skrbel zate? Kaj naj počnem s teboj? Bolje bi bilo, da bi ti umrl!«

Neštetokrat je slišal te besede. Tudi če jih ni nihče izrekel. Le zakaj je preživel!? Da bi spoznal trpljenje, ponižanje?

Ko je spregovoril prvo besedo, mama, je dobil klofuto. »Paglavec, jaz nisem tvoja mama!«

Odraščal je osamljen. Otroci so se mu posmehovali, ker je bil drugače oblečen, velikokrat celo umazan. Njegove igrače so bili metulji, črički, kamenčki, listi … Drugih ni poznal. Nihče mu jih ni podaril. 

 V šolo je šel v pošvedranih čevljih in ponošeni obleki. Imel je stare, strgane učbenike, ki mu jih ni nihče ovil. In le en zvezek. Sedel je v zadnjo klop in preplašeno gledal učiteljico. Opazila je njegov strah. Pomagala mu je in si skušala pridobiti njegovo zaupanje. Prvi svetel žarek v njegovem življenju.

Bližali so se prazniki. Nihče se ni spomnil nanj, le učiteljica mu je podarila majhno čokolado. Komaj si jo je upal vzeti. 

Na božični večer so bili vsi svečano opravljeni. On se je smel le umiti ter si natakniti ponošeno in preveliko obleko. Zbežal je od doma, vendar tega ni nihče opazil. Tekel je po zmrznjenem snegu proti gozdu, dokler se ni ves obnemogel zgrudil. Ležal je na hrbtu. Nad njim je bilo jasno, temno nočno nebo, polno zvezd. Velika rumena Luna se mu je rogala in začela poplesavati med njimi. Nenadoma je zgrmela nanj. Stemnilo se mu je. Ničesar več ni videl. 

Prebudil se je v majhni sobi. Nad njim se je sklanjal znan obraz. Oče.

»Prehitro so te našli,« so bile edine besede, ki mu jih je privoščil na ta božični večer.

Učiteljica je vedela za njegove stiske. V mestu mu je poiskala rejniško družino. Oče je bil zadovoljen, da se ga je rešil. 

Zanj je bilo prepozno. Njegova čustva so umrla. Nikomur ni zaupal. Zdrznil se je ob vsakem dotiku. Prvi poljub ga je spomnil na klofuto, ko je prvič izrekel besedo mama. Življenje mu je bilo težko breme.

Hodil je ob vodi. Niti opazil ni, kdaj je zabredel vanjo. Zagrnila ga je, kot bi ga že dolgo pričakovala. Postalo mu je prijetno, toplo. Končno objem, ki ga je tako pogrešal vse življenje …    

Le roža je zunaj ostala …