TO TOREJ TA JESENSKI JE PEJSAŽ …
Pihalo je z juga. V razpotegnjenih sunkih se je veter podil med visokim podrastjem na obrežju reke. Povsod je bila voda. Zamolklo siva, z rjastim pridihom, se je po širokih kamnitih stopnicah valila čez jez v strugo. Drobne kaplje so iz visokih oblakov rosile zemljo. Razlivale so se po razmočeni ograji povešene brvi.
Naslonila sem se na moker luknjičav les. Bila sem majhna, stati sem morala na prstih. Zaprla sem oči. Ko sem jih spet odprla, sem verjela, da potujem. Vse je šlo z menoj. Ilovnata pot ob reki in mrzle rjave luže na njej. Namočeno gnilo listje v lužah in vonj plesnivega jesenskega popoldneva. Starec, ki je bil v bližini, se je v dežju stopil …
Ob reki, le nekaj korakov proti obzorju, je iz grmovja silil vogal lesene bajte. Strah in radovednost sta se vrivala v otroške misli. Radovednost je strahu vsiljevala pogum: Poglej, poglej! Strah si je korajžno zatisnil oči. Tako nisem videla, da se tudi bajta premika. Da ne bom nikoli prišla do nje, če bom z zaprtimi vekami stala nad reko.
Popoldne je postalo staro in betežno. Vase se je sključilo. Visoko v hribu je v samotni hiši zagorela luč.
Vedela sem, da v stari leseni bajti ob reki ni luči. Dostikrat sem odrasle slišala pripovedovati, da imajo tam veliko otrok, ki so večkrat lačni kot siti, da tudi pozimi bosi tekajo po mrzlem obrežju. Da njihovi očetje neradi delajo, in da tista črna žena v svojo bisago …
Dolgo sem strmela v prazno, potem sem jo zagledala. Najprej glavo črne Ciganke med razklenjenim grmovjem, nato visoko koščeno postavo v tankem ponošenem krilu. Predpasnik je imela črn, tudi jopa je bila črna, umazana, z veliko luknjo na komolcu. Z njo je prekrila svileno bluzo, ki jo je nosila tudi spomladi in poleti. Čez ramo ji je visela dolga cula, njen šepav korak je neprestano meril pes …
Nogo je puščala za seboj, v pasu se je zibala sem in tja in bila je kot prikazen iz drugačnega sveta. Frida, Frida, sem zaječala. O, Frida …
Ded me je prijel za roko in me počasi obrnil proti sebi. Takrat sta šla mimo. Ciganka in njen pes. Za njima je ostal vonj po tobaku in jesenski hlad.
Visoko nad rečnim jezom se je tanka nebesna koprena razpotegnila. Dolina je rdeče zasijala. Poglej! Dedek je dvignil roko. Poglej, Miklavž pa piškote peče!
Še naprej sem mislila na Frido. In na svojo babico. Oni dan sem slišala, kako je rekla Ciganki, naj pride, ko bo sama doma. Da ji bo dala tisto svojo staro jopo, ki je še čisto dobra, pa tudi oprala jo bo.
Doma je bilo toplo. Babica je bila videti utrujena, mama je pomivala ogromen črn pekač, ki je bil po meri narejen za v naš štedilnik, v kuhinji je dišalo po piškotih, ki so se pekli na nebu. Dobri bodo, sem pomislila, če dišijo prav do naše kuhinje.
Zjutraj so bili na mizi. Zraven jabolk in pomaranč, zraven babičine rute in dedovega tobaka in … Zlato zapečeni in z belim posuti.
Na stolu, ki je stal v kotu naše veže, nisem nikoli več videla tiste stare babičine jope, ki je bila še čisto dobra. Pa še oprala jo je …