Majda Horvat

NAŠ KRASNI NOVI SVET



Šel je popotnik skozi atomski vek …

Po opusteli, popolnoma uničeni Zemlji se je sprehajal en sam človek. Ogledoval si je zoglenela drevesa, ožgana trupla mrtvih živali in ljudi. Gledal je in hodil. Na njegovem obrazu ni bilo videti groze niti strahu. Po navadnim očem nevidni lestvi se je povzpel v nekakšen stolp. Pred seboj je imel veliki računalnik in makrokamero. S pomočjo te kamere si je ogledal vsak delček Zemlje. Kar je zanimivega opazil, je shranil v makroračunalnik. Nato je sedel v udoben fotelj, lahno priprl oči in se prepustil sanjarjenju. Po dolgotrajnem razmišljanju se je ponovno presedel k računalniku. Začel je ustvarjati podobe. Najprej je risal rožice, potem so nastajala drevesa, živali in nazadnje še človek. Pregledal je svoje delo. Našel ni nobene napake. S posebnim ukazom na makroračunalniku je vse te podobe s pomočjo makrokamere preselil na Zemljo. In glej ga zlomka! Vse je oživelo, kot bi bilo od vekomaj tam. Ljudje so bili srečni. Mirno so delali na svojih vrtovih. Živeli so v majhnih hišah, ki so bile na las podobne druga drugi. Živali so svobodno tekale po poljih in okrog hiš, nikjer ni bilo nobenega hrupa, vpitja. Še otroci so se smejali, prepevali, se kotalili po nizkih zelenih hribčkih. Veliki programer je opazoval dogajanje pod seboj s pomočjo makrokamere.

»Krasni novi svet!« je pomislil, se zadovoljno presedel v udoben fotelj, pogladil po dolgi bradi in od zadovoljstva zaspal.

Ljudje na Zemlji so se počasi naveličali mirnega življenja. Opazovali so sosedove vrtove in nenadoma se jim je zazdelo, da so lepši od njihovih. Tudi sadeži na njih so bili lepši in gotovo tudi slajši. Še sosedova hiša se jim je zdela lepša od lastne. Počasi jih je začela razjedati zavist. Na njihovih obrazih so se nenadoma pojavile gube. Oči so bile priprte in iz njihovih pogledov je švigala jeza. Ko se je znočilo, so se splazili na sosedove vrtove. Uničili so vse, kar se je uničiti dalo. Zjutraj so pogledovali k sosedom in bili so navdušeni nad svojim nočnim delom. Toda groza! Uničen ni bil samo sosedov vrt, ampak tudi domač. Jeza je zameglila razum. Pograbili so kamenje in se začeli obmetavati. Prizanesli niso niti otrokom, kaj šele živalim. Te so prestrašene pobegnile v gozdove.

Ljudje so bili zastrupljeni s sovraštvom. Začeli so se seliti v odročne, osamljene kraje in tam pestovali svojo jezo. Začeli so graditi obrambne zidove okrog svojih novih naselij in ponoči postavili stražo, da jih sovražnik ne bi napadel. Potrebovali so tudi orožje. Posebne skupine so se ukvarjale le z njegovo izdelavo. To je imelo prednost pred vsemi drugimi nalogami. Ni jih zanimala niti vzgoja otrok. Pomembno je bilo samo, kako uničiti nasprotnika. Neki skupini je uspelo izdelati makroorožje, s katerim bi lahko napadli katerikoli predel Zemlje in ga uničili. Vendar je to uspelo tudi skupini iz nasprotnega tabora. Tako kot so pred mnogimi obdobji uničili sosedove vrtove, so v spopadu čez noč uničili nasprotnikovo ozemlje.

Zemlja je opustela. Zoglenela drevesa so nemo štrlela proti nebu. Bilo je grozeče tiho. Skozi gost dim je bilo sonce videti kot majhna žareča krogla. 

Tišina je prebudila Velikega programerja. Hitro je pogledal skozi makrokamero. Videl je opustelo Zemljo. Nobenega človeka, živali, rastline. Presedel se je k svojemu makroračunalniku, ga vključil in pregledal svoj program. »Le kje sem spet storil napako?« se je vprašal. Pregledoval je in pregledoval, vendar ni našel ničesar. »Mogoče pa je napaka v tem, da sem ustvaril človeka?«

Vendar napake ni odpravil.

 



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net