IMELA SEM VSEGA DOSTI IN …

December. Zame neskončno dolg in pust. Tema, ki jo gosti še megla. Vseeno zberem nekaj energije in se sprehodim po mestnih ulicah. Modra svetloba umetniško postavljenih lučk komaj predira temačnost. Ura je šest zvečer, vendar so ulice skoraj prazne. Približujem se trgu velikega pesnika. Začutim vonj po kuhanem vinu. V megli bolj slutim kot vidim obrise postav, stoječih ob priložnostno postavljenih točilnih mizah. Hitim naprej. Ker se bližajo prazniki, moram kupiti nekaj voščilnic in znamk. Ne nameravam veliko pisati. S prijatelji smo se dogovorili, da ne bomo obremenjevali poštarjev. Nekateri pa tega ne bi  razumeli. 

Zavijem na pošto, se postavim v dolgo vrsto in čakam. Končno sem pred okencem.

»Pet znamk, prosim.« Uslužbenka mi, ne da bi me pogledala, da znamke in zahteva štiri evre. 

»Koliko, prosim? Koliko pa stane znamka?«

»Ne, ne ... Dva evra,« brez opravičila popravi znesek. Dam dva evra in odidem, vesela, da se nisem pustila ogoljufati. Vendar cene nisem izvedela.

V nabiralniku je bilo vsak dan več voščilnic. Kako nekateri radi pišejo!

Zmanjkalo mi je voščilnic in znamk. Spet moram na pošto in v vrsto. Tokrat kupim deset znamk. Uslužbenec zahteva dva evra.

»Koliko, prosim? Se niste zmotili? Pred kratkim sem toliko plačala za pet znamk.«

»Pa ste zahtevali račun?«

Moje veselje, da se prejšnjič nisem pustila ogoljufati, je splavalo po vodi. Ogoljufala me je pošta, torej država! In jaz nisem zahtevala računa! Po tolikih letih dela v računovodstvu! 

Naslednji dan me povabi prijateljica na koncert. Z vsemi dodatki je trajal do enajste ure zvečer. Vendar tega nisem opazila. Grem na avtobusno postajo in čakam, da se prikaže štirinajstica. Zaman. Mimo vozijo taksiji, malo počakajo, odpeljejo. Čakam. Potem le izvlečem mobilni telefon in pogledam, koliko je ura. Zadnja štirinajstica je odpeljala pred dvajsetimi minutami, ugotovim. Pokličem taksi in odpelje me domov. Počasi in po vseh možnih ovinkih! Nisem hotela, da me odpelje do vrat, zato prosim voznika, da ustavi na avtobusnem postajališču. Zahteva skoraj štirinajst evrov. Dam mu jih dvajset in vrne mi razliko. Preštejem šele doma. Manjka evro. 

»Tako si nekateri služijo božičnico,«  pomislim.

Imela sem vsega dosti in … Spat  sem se odpravila z mislijo, da bo kmalu konec veselega decembra, saj po novem letu boljše bo …