ODPIHNILA SEM TI ČRNE OBLAKE S ČELA, DA SIJE MODRO

Skušala sem ti odpihniti črne oblake s čela, da bi sijalo modro, pa še vedno ni bilo dovolj. Kakorkoli sem se trudila, da bi pihnila tako močno, da bi vsaj delno zmanjšala greben obrvi, ki je preprečeval, da bi bilo modro, mi nikoli ni uspelo. Oblake sem videla prvič, ko sem te srečala. Takrat so bili gosti in temni, vidno so se kopičili, tu pa tam vrtinčili, seveda, so pritegnili mojo pozornost. In to tako močno, da sem nepremično zrla v tvoje čelo in spomnim se tiste nenadne spremembe, ko se je nebo tik pred nevihto spremenilo v ocean, v trenutku, ko si me prvič zagledal. Čelo se je utapljalo v modrem, na vrhu pa je sameval en samcat, črn oblak. Tisti prvi večer sva v hipu dojela, da sva do sedaj sanjala drug drugega. Najini pogledi bi lahko požgali dvorano. Prvi dotik je povzročil pravi potres in vsak naslednji - še močnejšega … Na vrhu čela pa je še vedno kraljeval majhen, črn oblaček. Med spoznavanjem in predajanjem drug drugemu je spreminjal obliko in globino, tako, da se je v sončnem  vremenu spremenil zgolj v senco. Sprva me ta senca sploh ni motila, nasprotno, zdela se mi je kot stigma, ki te loči od ostalih in z njo si postal izbranec, ki mi ga je domenila usoda, črna, ampak pomembna, mučenik, s svojo vlogo v kozmosu. In jaz sem postala del te vloge, tega poslanstva, vsaj tako se mi je zdelo. Postala sva vampirska zaročenca, v črno odeta, se mečevala s povprečnostjo. Bila sva tako prepričana, da sva hotela podaljšati ta boj in ga spremeniti v nekaj trajnega, v vez, ki se nikoli ne skrha. Tako sva začela graditi in začela sva v prvem nadstropju. Ker s to gradnjo ni nobenemu uspelo zgraditi niti prostora zase, kaj šele za oba ali cel svet, sem postala pozorna na to tvojo zabrazgotinjeno obrv, ki je začela delati tako senco čez modrino, da je bila videti temna tudi tam, kjer ni več bila. In prav ta senca je nekega dne spregovorila z drobnim in hkrati zloveščim glaskom: »Mene ne boš nikoli odgnala, sprijazni se ali pojdi!« In tako sem šla. S cmokom v grlu, solzami v očeh, s strahom v kosteh. Vedela sem, da sem se prav odločila. Prvo slovo je bilo boleče a na nek način osvobajajoče, naslednje pa zadnje, zaradi bolečine, ki jo je slikalo upanje v tvojih očeh …

Mimo si prišel brez pompa in fanfar. Ko sem te spoznala, bi te skoraj spregledala, nikoli si ne bi mislila, da ti bom nekoč odprla srce. Kjerkoli si se nahajal, si se zlil z okolico. Bil si mala, siva miš. Bil si pa tudi dober sogovornik, duhovit, izviren in tvoje čelo je vedno sijalo modro. Uživala sem v tvoji družbi, kot še nikoli, motil pa me je tvoj nos. Tvoj um me je divje privlačil, tvoj videz pa ne. Tistega večera, ko si storil prvi korak, sem takoj prepoznala žar v tvojih očeh, vedela sem, da si zame zarezal v svoje srce. Zase nisem bila prepričana. Ne v to, ali bi ga lahko spet odprla, ne v to, ali bi to storila zate. Prepričala me je modrina čela, pogovori, smeh, gibanje, energija … Siva miš se je počasi spremenila v laboda in žar v mojih očeh je dosegal tvojo raven. V obdobju, ko se je silovitost izenačila, sva lahko le zrla drug v drugega brez besed, prepletla sva dlani kot svoji duši in čutila sva se tako blizu drug drugemu, da se mi je zdelo, da si pripadava in da morava za vedno ostati skupaj. Žal, samo meni. Vsakič, ko sva načela temo skupaj, so se moje oči prižgale, tvoje pa ugasnile. Tvoje čelo je temnelo, moje oči pa so tako žarele, da sem si bila primorana ustvarila mreno, ki je preprečevala, da bi se izsušile in s tem hkrati omejila pogled nanj. Ko sem spet spregledala, sem skušala odpihniti vsaj en oblaček z njega. Ni šlo. Še enkrat. Neuspešno. Še dvakrat, trikrat … Spet je bil čas za slovo. Najtežji del je bil spet, ostalo je bilo pričakovano.

Ko sem te prvič srečala, se mi je zazdelo, da te poznam od vedno. Nič nisem premlevala, samo sprejemala in      dajala sem. Prepustila sem se trenutku, neobremenjeno. Oči nama žarijo še sedaj. Zdaj je čelo včasih jasno, včasih oblačno. Enkrat piha veter, drugič sneži. Spoznala sem, da je nesmiselno odganjati črne oblake, saj sami najdejo svojo pot. Tako moji, kot tvoji.

Ko me zagrabi malodušnost, vzamem v roke čelo in se prepustim njegovim strunam, kar tako, iz navade.